”Od kdaj sem to jaz?” je presenečeno pomislila, kakor da se že leta ne bi pogledala v ogledalo. Lasje brez leska, oči brez iskric, usta brez nasmeha.

”Le kdaj je šlo toliko življenja mimo mene?”

S kazalcem je zgladila gubi ob ustih, kakor da bi hotela prikriti dokaz o neizpolnjenem življenju.

Petkova popoldanska predavanja za odrasle študente so v njeno življenje prinašala vonj drugačnosti. Atmosfera v predavalnici je bila napolnjena z umirjeno in toplo energijo. Tega pri delu z rednimi študenti ni občutila. Sama pri sebi jih je imenovala petkovci. Poslušali so jo z zanimanjem, postavljali vprašanja in prosili za napotke. Ob njih se je sprostila in neizmerno uživala. Dajali so ji vtis pomembnosti, kar jo je dodatno izpolnjevalo.

Dobila je občutek, da jo nekdo opazuje in da na njej počivajo radovedne oči. Sedel je v zadnji vrsti, čisto sam in pozorno v notes zapisoval podatke. Kadar je pogledala proti njemu, se je srečala z žametno sivimi očmi. Val tople energije je preplavil njeno telo, lica pa so se ji rožnato obarvala. Zbrati je morala vse moči, da je ostala pozorna. Velik del semestra so se srečevale samo njune oči. Petkovi popoldnevi so postali njen najlepši del tedna.

”Profesorica, imate trenutek?” Ustavil se je ob njeni mizi in čakal na odgovor.

”Seveda, želite?”

”Govorili smo o Byronu, Puškinu, Goetheju in drugih predstavnikih evropske romantike. Zanima me, kako se je ta zvrst razvijala v Sloveniji.”

”Oprostite gospod…”

”Lipnik, Matej Lipnik.”

”Torej gospod Lipnik, o tem se bomo pogovarjali na naslednjem predavanju. Prepričana pa sem, da vam je marsikaj znano že od Prešerna naprej.”

”Zanima me, ali bi hoteli z menoj popiti kavo. Uživam v vaši strasti do književnosti, ki jo vsak petek delite z nami. To vzdušje bi rad še malo podaljšal.”

V zadregi je čakal na njen odgovor. Ko je pristala na druženje z njim, se ji je olajšano nasmehnil.

Sedla sta v predelek na koncu fakultetne kavarne, obdana z glasovi študentov. Med pogovorom si je ogledovala njegov obraz. Do sedaj so ji ostale v spominu samo njegove oči. Temni lasje, zagorel obraz, goste obrvi, oglata, močna brada, spodnja ustnica večja od zgornje. Dolgi, tanki prsti so objemali skodelico s kavo in opazila je, da ne nosi poročnega prstana.

”Obožujem vaša predavanja. Ali ste že od nekdaj vedeli, da se boste s književnostjo poklicno ukvarjali?”

”Bila sem edinka zaposlenih staršev. Knjige so bile kar pomnim moje prijateljice. Drugi otroci so se podili pred blokom, sama pa sem brala v svoji sobi. Skozi knjige sem izživljala svoje upe in želje. Moj poklic ni bil vprašanje, ampak logična posledica.”

”Pa vi, hodite na predavanje zaradi poklica, ali veselja do književnosti?”

”Spogledujem se s pisateljevanjem, zato potrebujem močnejše strokovno zaledje. Na srednji šoli poučujem matematiko in fakulteta mi ni nudila znanja s tega področja.”

Zamaknjeno ga je poslušala. Njegova posebna energija jo je obdajala kakor mehka in nežna tančica. Bolj je uživala v druženju z njim, bolj se je spraševala kdo je, zakaj je tukaj, zakaj z njo.

Njuna petkova srečanja so postala stalnica.

”Kako to, da si še nisi ustvarila družine,” jo je vprašal nekega dne, ”si lepa, uspešna in karizmatična. Vsak, ki si jo bo ustvaril s teboj, bo srečen človek.”

”Imela sem nekaj kratkih in neuspešnih zvez. Ko je postalo resno, in so videli, da si želim družine, so zvezo prekinili.”

”Pa ti, imaš enake izkušnje?”

”Z ženo se nisva ujela. Želela si je finančno uspešnejšega moža. Kot profesor na srednji šoli ji te želje nisem mogel uresničiti. Potem pa jo je začela motiti še moja močna želja po pisateljevanju. Sedaj je poročena z uspešnim kirurgom. Upam, da je srečnejša. Vendar mi ni žal, da sva bila poročena, čeprav samo pet let. Iz zveze sva dobila dva krasna otroka. Imam sina in hčer, ki živita pri mami in pogosto tudi pri meni. Dobesedno živim za te dneve.”

”Si kdaj pomislil, da bi si ponovno ustvaril družino?”

”Seveda, vendar še nisem našel prave. Človek z mojo izkušnjo postane precej previden. Trenutno se intenzivno posvečam preboju med pisatelje. Zaključil sem svoj prvi roman in sem ga prav ta teden začel ponujati založbam. Ko sta pri meni otroka, pa se vse vrti le okoli njiju. Bivša žena veliko govori o tem, da se bo preselila, ker je njen sedanji mož dobil vodilno mesto na kliniki v tujini. Razmišljam, da se bom v tem primeru preselil tudi jaz, saj ne želim otrok videti samo enkrat letno.”

Novica jo je zadela naravnost v srce. Sprva v zvezo ni polagala večjih upanj, a dalj časa sta se videvala, bolj je verjela, da bi lahko bil prav on pravi. Svoje žalosti mu ni hotela pokazati, vendar je bilo petkovega popoldneva zanjo konec. Nikoli ji ni ničesar obljubil. Kljub temu tega še ni hotela sprejeti. Opazil je spremembo v njenem obnašanju. Pobožal jo je po laseh in jo nežno poljubil. Zvečer se ni poslovil pred njenimi vrati. Povabila ga je na kozarec vina. Penina, prijetna glasba in sončni zahod, ki sta ga opazovala s terase, sta pripomogla, da se je njuna zveza poglobila.

V petek po predavanju je oblekla frfotavo oblekico potiskano z drobnimi rožicami. Lase je pustila spuščene, da so mehki kodri obkrožali rahlo zardel obraz. V nizkih balerinkah je stopala hitro, od daleč bi morda kdo menil, da poplesuje v vetru. Skoraj tekla je proti parku, kjer sta bila dogovorjena. Zagledala sta se hkrati in si tekla v objem. Objeta sta sedla na klopco in si povedala vse zanimivosti minulega tedna. Opazovala sta labodjo družinico, se držala za roke in si kot najstnika izmenjavala poljube. Delila sta hrenovko v štručki, sladoled in intimnosti.

Dnevi so dobili drugačno dimenzijo. Prosti čas sta preživljala skupaj. Pohajkovala sta po okolici, kolesarila, brala drug drugemu. Pomagala mu je pri pridobivanju dodatnih pisateljskih veščin, on jo je ob vikendih razvajal s svojimi kulinaričnimi mojstrovinami. Nekega dne ji je predstavil svoja otroka. Tega se je neznansko razveselila. Ja, bila sta prijetna in lepo vzgojena, a zanjo sta bila predvsem simbol stalnosti, upanja. Pomislila je, da ji ne bi predstavil svojih otrok, če bi nameraval kmalu odpotovati. Globoko v sebi pa se je na smrt bala.

Približeval se je konec semestra. Vedela je, da bo kmalu šel na počitnice s svojima otrokoma. Opazila je, da je ob vsakem srečanju bolj zadržan in zamišljen, saj se približuje dan selitve njegovih otrok.

”Morda mrzlično išče rešitev za naju,” je pomislila in ni silila vanj.

Vsako leto se je veselila dopusta. Rada je potovala in odkrivala nove dežele, ljudi in njihovo kulturo. Sedaj pa ji ni bilo do tega. S težavo je čakala, da se vrne in da bosta začela načrtovati svojo prihodnost. Njegov prihod ji ni prinesel olajšanja. Vedno bolj se je pogrezal v melanholično razpoloženje. Najraje je posedal na balkonu in gledal v daljavo. Skušala se mu je približati, se pogovarjati. Večinoma se je izgovoril na slabo počutje.

Sčasoma je spoznala, da je prišel do odločitve sam, brez nje.

Življenje jo je naučilo, da je upala na najboljše in bila pripravljena na najslabše. Pripravljena, čeprav s težkim srcem, je bila tudi sedaj. Leto z njim je zaklenila v skrinjico svojih najlepših spominov in najdragocenejših spoznanj – o sebi, sobivanju, življenju.

Njene slutnje so se uresničile. Nekega dne ga ni bilo na dogovorjen zmenek. Pogledovala je proti vhodu restavracije, sprva prepričana, da zamuja. Čakala je, čeprav je kmalu začutila, da ga ne bo. A je vendar še čakala. Potem je odšla s spoznanjem, da je prišel dan, ki se ga je tako bala.

Doma jo je v nabiralniku čakalo kratko pisemce, v katerem se ji je opravičil, ker je moral nujno na pot. Bivša žena je najavila selitev, zato je moral začeti v tujini iskati stanovanje in službo.

”Ko pridem te pokličem, da se pogovoriva, kako naprej,” so bile njegove zadnje besede.

Matej se ni več oglasil, sama pa ga ni hotela klicati. Njeno srce je zatrepetalo ob vsakem telefonskem klicu, ob vsakem zvoku zvonca na vhodnih vratih. Zdelo se ji je, da so podobe, ki so jo obdajale, izgubile barvo, da sonce ne sije več tako svetlo in da hrana nima več okusa. Še vedno je zahajala v park, na njuno klopco in opazovala, ali se ji morda približuje znana postava.

Dnevi so minevali v sivi rutini. Počasi je dojela, kar je njena podzavest že dolgo vedela, da se ne bo vrnil, da je ne bo poklical. Iz te življenjske izkušnje je skušala izluščiti vse, kar je z njo pridobila dobrega. Z njim je ponovno zaživela in dobila veliko spoznanj o sebi.

Občasno je odprla svojo skrinjico spominov, pokukala vanjo, se nasmejala ali raznežila. Potem pa jo je zaprla in živela naprej.