Piše: Matej Krajnc

Center za slovensko književnost, zbirka Aleph, 2022

Sodobna zgodovina je prepolna štofa za satiro, takšno ali drugačno; tista na prvo žogo nas ne zanima kaj dosti, tista druga, zahtevnejša in inteligentnejša, pa nas zato tolikanj bolj razveseli. Pisati jo ni mačji kašelj, malokdo zmore, Svetlana Makarovič pa je eno tistih imen, ki ji besedno mojstrstvo ni tuje v nobeni obliki, že od začetka “vladavine muh” se glasno javno angažira in za to plačuje tudi ceno. Videli in slišali smo jo na številnih protestih, na večerih Svoboda je glagol, ki so poleti 2020 potekali na dvorišču Društva slovenskih pisateljev, pa na odru prireditev Nosil(a) bom rdečo zvezdo, s katerimi opozarja na to, da simbol rdeče zvezde ne more in ne sme biti zreduciran na nekakšno zločinsko ikonografijo, kot bi to radi prikazali nekateri režimski zgodovinarji in soustvarjalci javnega mnenja. Sama je bila politično vedno zelo neposredna in konsistentna – v bivšem režimu je bila ostra kritičarka samovoljnih potez partije, v obdobju t. i. samostojne države (kar že od leta 2004 seveda drži zgolj pogojno), pa je takisto ostra kritičarka tranzicijskih in kapitalističnih manir, ki še bolj kot nekdanja partija, v Jugoslaviji pravzaprav precej mehkega značaja, posegajo v osnovne človekove pravice in vrednote. Sem sodi seveda tudi kritika Rimokatoliške cerkve kot institucije, ki se v sodobnem času rada postavlja v vlogo žrtve nekdanjega režima, v taki vlogi pa se gre moderne oblike inkvizicije in poseganja v taiste človekove pravice in dostojanstva, kot smo jih oplazili že popreje. Ne glede na najrazličnejše grmade, ki bi najraje zagorele zanjo, ji ne more nihče oporekati, da je največja sodobna mojstrica peresa, ki ves čas konsistentno in mojstrsko razgalja blišč in bedo sodobnih kurtizan/cev. Čeprav se je pred leti že nekako odpovedovala novemu pisanju, so tokovi moderne družbe postali nov in besede vreden izziv. V najnovejši zbirki se tako z različnimi pesniškimi postopki, od t. i. forme straniščne poezije do parodije in travestije sooča z “vzporednim svetom”, ki je postal dandanašnja realnost, namreč kruta kapitalistična politika brez pravil, ki po eni strani spodbuja sovraštvo do izročila bivšega režima, po drugi pa za svoje cilje izrablja skrajne prijeme prav tega režima, prijeme, kakršnih se dandanes tako osovražena partija ni posluževala niti v najtemnejših obdobjih bivše države, če odmislimo nekaj težkih povojnih let, o katerih še danes ni konca pravde o oslovi senci. O časih, ki jih živimo, je v pričujoči knjižici spregovoril Svetlanin alter-ego, maček Kotik, in mačku res ni treba šparati besed, zato pove tako, kot je, brez olepšav in zelo naravnost. Verjamemo, da bi te pesmi znale užaliti nekatere sodobne mimoze, a s tem bi taiste mimoze samo dokazale svojo nekompetentnost in nepoznavanje osnovnih satiričnih prijemov. Nekaj pesmi že poznamo od prej, denimo Slinarja in tisto o mušjem letu, a nemalokdaj jih najdemo v dandanašnjiku prilagojeni obliki. Jedro zbirke pa je nastajalo v zadnjih letih vseprisotnih teptanj človeškega dostojanstva, demokracije in svobodne družbe in se kot tako tudi bere, Kotik pove: “Ker nisem več krotek mucek scrkljan, / jaz sem maček Kotik, / strah vseh podgan.” In na začetku tudi: “A mislite, da bom kar tiho, / da vaše sranje bom trpel?” In se podate na potep z vsemi protagonisti sedanjega pogroma družbe, ki bi v zrelih demokracijah (trenutno sicer ni domala nobene nikjer na svetu, kar se je jasno pokazalo po marcu 2020) te protagoniste z veliko lopato pometala na odpad zgodovine. Tako osovražena “diktatorska” ikona nekdanjega vodje bivše države se v luči “osamosvojiteljev” in “glasnikov demokracije” 21. stoletja naenkrat ne kaže več jugonostalgično, pač pa nadvse obžalujoče, namreč da svet ne premore več voditelja, ki je diktatorjem Vzhodne Evrope in tudi onkraj luže znal reči ne, se distanciral iz vseh blokov, s svojo avtoriteto vključevanja različnih ohranjal mir na Balkanu in s svojo neblokovsko politiko postavil gibanje neuvrščenih, česar dandanes ni sposoben narediti nihče. Delal je tudi napake, seveda, ampak … ste živeli v Evropi po letu 2020?

Maček Kotik je enostavno moral pokazati kremplje, Svetlana pa mu jih je še naostrila. Na samem repu knjige pa najdemo pesem Adijo, imenitno samoironično zaključnico, s katero Kotik in Svetlana pokažeta, da dobro vesta, kaj delata (“S čarovnico prekleto / se knjiga bo končala …”). In če se v javnosti (beri: na družbenih omrežjih) že krešejo iskre (in blogi) o tem, da je šla mojstrica z novo zbirko predaleč, da gre za sovražno stihoklepstvo, da z njim spodbuja sovraštvo in pogrom, naj si taista javnost malce ogleda osnove literarne teorije, pesniških zvrsti in postopkov, naj se povpraša o mentaliteti vsakdanjika in prebere vsaj peščico tvitov iz zadnjega dvojčka let. Kotik je v primerjavi z vsem tem čisto pohleven muc, ljudje!