Nika, 2022
Piše: Matej Krajnc
Po izidu kompilacijske vinilke Helidonova leta je Pero Lovšin na kompilacijski zgoščenki poslal med poslušalstvo pesmi, ki so izhajale v poznejšem obdobju, po Hiši nasprot sonca, Dolini kraljic in Zadnjem križarskem pohodu. Izid nove kompilacije s tremi novimi pesmi, med njimi je tudi naslovna, Zvezda park, je splavil v družbi s kolegi in prijatelji v začetku aprila v Ljubljani, s tem pa je povezal obe obdobji svojega solističnega ustvarjanja. Opus osemnajstih pesmi (sedemnajst plus bonus Slovenija gre naprej) ni klasična zbirka uspešnic, čeprav na njej najdemo Sam en majhen poljub, Dobrega profesorja in še kaj, pač pa, kot je razbrati že iz podnaslova, bolj antološka reč, pregled znamenj ob poti in vpogled v nekatera nova znamenja, nove postaje, ki ostajajo značilne za Lovšinov postsokolovski slog, ako kaj takega sploh zares obstaja, saj vemo, da je starega mojstra nemogoče umestiti v kakršnekoli predalnike te vrste. Ko je leta 1993 začel svojo kantavtorsko pot, je renčanje elektrike menjal za bolj akustični pristop, nekakšen svojstven bluesovski folk-rock z nastavki dylanovske štimunge iz Pata Garretta in waitsovske iz časov Heartattack & Vine. Hkrati je iskal besedam nove izraze, morda na videz manj ostre, a zato po svoje nič manj angažirane. Navsezadnje so se tudi časi spremenili in Lovšin je že na svoji prvi solo plošči jasno povedal, da nas v hiši nasprot sonca ljubezen gor drži. Pripravil nam je tudi tečaj romantike; če mislite, da je to kakšna iglesiasovska potegavščina, potem ste se s Perotovo glasbo res šele srečali in ste še zelo mladi, ali pa ste pozabili tisto, kar nam je njegova glasba sporočala ves čas in nam še: razmišljajmo in ne pustimo se ustaviti, hkrati pa tudi ne pozabimo na prioritete. Danes nam vsiljujejo druge, nove, sodobne, v pesmih, kot so Ko se najdem, Ne bom šel na vojsko, Dan odprtih vrat, pa tudi Zvezda park in Čarovnija, pa ostaja izročilo tistega, kar vidimo na ovitku: Marshall in telecaster. Ne pozabimo tudi, da sta Neil Young in Waylon Jennings svojčas pela: are you ready for the country, are you ready for me?! Pero Lovšin v svojih pesmih ni pozabljal na takšna ali drugačna izročila, izpeljana s suverenim in brezkompromisnim avtorskim slogom. Tisti prosluli bonus na koncu je kvečjemu potrditev naših zgornjih trditev.
Nova plošča je med nami, tisti, ki ste bili na promocijskem dogodku založbe Nika, ste lahko ob Perotu slišali Ivana Bekčiča, Roberta Likarja in Rikija Zadravca, Pero Lovšin pa tudi pridno koncertira. “Zvezda je bila simbol osemdesetih, srce pa devetdesetih,” je povedal protagonist in ob tej priložnosti dodajmo, da sta oba simbola, zlasti pa prvi, spet še kako tudi simbola dandanašnjega vsakdana, ko nam vsak iskren rokenrol še kako prav pride. Bera na kompilaciji je izdatna; če želite še več, je še vedno na voljo tudi dvojna kompilacija Vse najboljše, vendar pa Zvezda park s svojimi novimi poglavji predstavlja Lovšina kot suverenega sodobnega barda, nosilca bakle pesmi, enega od tistih, ki zaprt v stolpu pesmi nikoli ne neha razdajati “zlatega glasu”, kot bi samoironično rekel Leonard Cohen. A zlati glas je vse kaj drugega kot belkanto. Zlati glas mora v teh časih rohneti, bodisi to bodisi pa na baladen, samosvoj način vedno znova iskati načine, kako “biti slišan”. Zdi se, da se za to še ni bati.