Piše: Matej Krajnc

Kulturni center Maribor, 2021

Leta 1988 se je žgoljavi šestošolec pripravljal na sedmošolca, ko je izšla ciklostirana zbirka z naslovom Moja pesem je moje življenje. Zelo neposreden statement, tudi zelo oseben, bržčas nekaj takega, s čimer nasloviš bodisi prvenec bodisi širok izbor svoje poezije v zrelih ali nadzrelih letih. Zbirka je imela format A4, v njej je bilo pesmi, da te v slinavki zapeče in pošla je zvečine po osnovnih šolah in ustanovah. Žgoljavko, čigar “statement” je knjižica bila, zdaj piše tele vrstice in iz prve roke razume, da je naslov zbirke Urške Pesjak iskren in edini možen; čeprav so jo družina, služba in kar je še tega popeljale v vode, kjer pesem morda niti ni bila nujno vsakdanja spremljevalka, je s tole knjižico okronizirala neko obdobje in ga kontekstualizirala tudi z naslovom. Izvemo, da je žlahtna generacija sedemdesetih, da se rada umakne vase/na samo, da je pesmi začela pisati v srednji šoli … V tistih devetdesetih torej, ki so zdaj menda že “oldies-goldies”, čeprav se nam ne zdijo tako daleč, vsaj meni ne. Očitno pa tudi ne avtorici, ki je svoje pesniške dosežke zvezala v lep pušeljc in pesmi tudi oštevilčila: 63 jih je. Zaporedje najbrž ni naključno, vsaj tako se zdi temu bralcu, začne se s Čarobno besedo, ki je prav tako programska reč kot naslov knjižice, konča pa s Plesom brez mask, pesmijo, ki spregovori o neposrednostih in ranljivostih bitja in žitja: “Ko maske so pospravljene, / zaplešemo brez njih, / v vrtincu vetra smo ranljivi.” Pod fasado, ki si jo vsak dan nadevamo, ni več skrivališč, in ko se v nekem trenutku razgalimo, je to to, “spet smo le ljudje, / ti, on, jaz … / Ne lepi princi …” Medtem ko je ontologija te zaključne pesmi po svoje večšlastna, v uvodni pesmi avtorica ne pusti odprtih vprašanj: “… ta čarobna beseda je tvoje ime.” zapiše.

Med obema pesmima se srečujemo z avtoričinim pisanim intimnim svetom, z njenimi samotami, sanjami, križišči, angeli in svobodami. Izsek iz slednjega zapiše tudi na platnice: “Metulj je svoboda tvojih misli, / ujeta v dlaneh časa, / ena izmed neštetih besed – listov drevesa življenja.” Meandriranje med rimano in nerimano pesmijo takisto razvejuje njene ontološke nastavke; v prostih verzih ta ontologija bolj zadiha in presune, medtem ko rime pred bralca ponesejo igrivost besede in izraza, četudi večkrat melanholično. Ne bom več pridna in Samota pa stojita sredi zbirke kot nekakšni jedri, osrednji izreki, četudi prva govori v prvi osebi, druga pa nagovarja. Tu spoznamo uporniški, brezkompromisni avtoričin pol, ki bo “raje prebedela noč” in ki, kot pravi v naslednji pesmi, ne bo dovolila, da bi jo ugnali, jo “poteptali kakor žival”. Svoboda bo torej kljub samosti tista prava ključna beseda, ki opredeljuje pričujočo knjižico. “Ko spoji se kri, / mi postaneš brat.” pravi v pesmi Spoj krvi. In njen spomin ima tudi zgodovino. “Nočem, da so moje pesmi / ples muhe enodnevnice …” Precej jasno zapisano.