Piše: Matej Krajnc

Graffit, 2022, prevod: Aljoša Mislej

V devetdesetih smo, če se spominjate, dobili prvi skoraj integralni slovenski natis (in s tem seveda mislim zbor najlegendarnejšega zgodnjega Magnusovega obdobja) Alana Forda, stripa, ki je konec šestdesetih osupil Italijo, nato pa Jugoslavijo, pri nas ponarodel in zaznamoval lep niz generacij. Prevoda se je lotil Branko Gradišnik, žmohten prevajalec, ki je takrat prevajal tudi Miki Miško, sicer s svojo znano tendenco, da likom spreminja že znana, uveljavljena imena, a zlasti s svojim žmohtom in občutkom za jezik, kar je pri Alanu Fordu prišlo še kako prav. Prevod se ni prijel, ker je bil v našem DNK-ju še vedno preveč zasidran dragi Nenad Brixy, neprekosljiv ožmohtljevalec italijanskega izvirnika, ki ga je s svojo genialno polikrleščino-polineologističnostjo pri nas nadgradil in povsem olastninil. Gradišniku bi lahko uspelo, a časi niso bili naklonjeni takim podvigom in Magnusov niz epizod se ni zaključil, kot je bilo načrtovano. Alan Ford je v slovenščini izginil s trga, ostal je hrvaški, ki še vedno izhaja v več različnih serijah, od ponatisov starih epizod do čisto novih, kjer Alan Ford ni več revni “stručnjak za reklamu”, pač pa uspešen detektiv, srečno poročen, še vedno naiven, a precej bolj samozavesten. Ta serija nikakor ne dosega moči in vplivnosti starih epizod, a glede na tisto, v kar se je Alan Ford izrodil v devetdesetih, ko se je Bunker na zelo nenavdihnjeno prvo žogo trudil satirizirati italijansko oblast, so nove epizode korak naprej. Serija se je enostavno izpela, ničesar drugega ni moč reči, in to nekje pri stoti epizodi, že davno, četudi je pozneje še imela nekaj zanimivih domislic: recimo peripetije z bratom Velikega Cezarja in pozneje Mangio. Nihče pa ni mogel več doseči minimalistične brilijance Magnusove risbe, minimalizma, ki je v svojih neštetih podrobnostih risal zgodbo v zgodbi in ste morali biti vselej pozorni, kaj se dogaja v ozadju.

Namen založbe Graffit, ki pri nas izdaja precej stripovskih klasik, med drugim Asterixa, Srečnega Luko in Iznoguda, da se znova loti presajanja Alana Forda v slovenščino, je hvalevreden. Odločili so se, da bodo poslovenili že omenjene najslavnejše in najboljše epizode in to v knjigah po tri, v maniri proslulih jugoslovanskih “trobrojev”. Format so povečali in strip se zato nam, ki smo z njim rasli in se razvijali, zdi nekolikanj “nenaraven”, “prevelik”, na trenutke celo malce sterilen, kar pa gre pripisati tudi dejstvu, da zdaj izhaja na kakovostnem papirju; značaju stripa se je morda bolj prilegal tisti stari, malce umazan in rjavkast, a pustimo to, da ne bo kdo rekel, da se nostalgično oklepam starih časov. Prevod je oskrbljen iz italijanskega izvirnika in vzporednic Brixyju ali Gradišniku seveda ne gre iskati; prevod je nov, nastal je v novih časih in prevajalcu veljajo čestitke za ne prav lahko in hvaležno delo. Prve tri epizode so tudi precej drugačne od nadaljevanj, Magnus in Bunker sta v njih še tipala teren, osebe še niso docela izdelane, imajo še drugačne karakterje in reakcije, skratka: prava zabava se začne v naslednjih nekaj knjigah, ko pridejo na vrsto epizode, kot so Daj! Daj! Daj!, Formule, Golf, 1, 2, 3, 4, Cirkus in druge. Fordov zeitgeist je bil vedno aktualen, a dandanes, ko se štosom na račun ameriške družbe ne moremo več zares smejati, kot smo se lahko v Jugoslaviji, ker je vrag vzel šalo in nam jo vrgel pred domači prag, bo še posebej zanimivo odkrivati nove sloje satire v epizodah, kot je denimo Formule. Zlasti ker vemo, da resnica ni nikoli tista, ki nam jo servirajo mediji, četudi postaja (vsiljena) edina in sveta. Človeška neumnost se skozi zgodovino ni kaj dosti popravila, le sredstva za dosego ciljev so druga, morda z razvojem tehnologije še bolj kruta kot nekoč. Bomo videli, kako bo Alan Ford tokrat nagovoril Slovence. Jaz mu želim vso srečo, knjiga je res lična in vsaka epizoda opremljena z opombami. Morda bi kaj povedala še Margot, superšpijunka: