Piše: Melanija M. K. Lamerov

IRON

»Je to tvoj avtomobil?« me je vprašal Enric. Pokimal sem in se usedel za volan. Videl sem, kako je jezno zavil z očmi in poklical moškega, ki je bil običajno vedno z njim. »Ernest, vieni con noi,« je ukazal v meni povsem tujem jeziku in moški je prišel k nama. Moja stara mašina je potrebovala čas, da se je prižgala, še posebej, ko je bilo zunaj hladneje. »Ni mi všeč ta tvoj avtomobil,« je bil Enric odkrit, moški na zadnjih sedežih pa se je ob njegovih besedah le zarežal.

Ko smo se pripeljali na vrh hriba nad mestom pred posestvo vile, je Enric skočil ven ter na napravo pritisnil svojo dlan, da so se velika vrata ograje odprla pred nami. Tudi moški je izstopil iz avtomobila, ko sem parkiral na dovoz. Enric me je pogledal in mi pokimal. »Ja, pridi, no,« je rekel. Izstopil sem in iz prtljažnika vzel svoj nahrbtnik. Bil sem nesiguren in počutil sem se kot ujetnik. Stopil sem za Enrica, a se je obrnil in rekel: »Klej, ne hodi za mano. Ob meni hodi, enakopravna sva.« Svojo roko je potisnil v mojo dlan in me popeljal po dovozu do velikega glavnega vhoda v hišo. Takoj ko je stopil pred vhod, so se velika vhodna vrata odprla. Pokimal je moškemu, ki naju je pozdravil. Skozi svetel prostor sva vstopila v še en prostor. Tam je bila miza, za katero je sedel še en moški. Bil je kot nekakšen nadzorni prostor, z računalniki in vpogledi v vse kamere. Na levi sem videl veliko dnevno sobo in na desni še en hodnik.

»Oprostite, gospod, ne morete kar tja,« me je prekinil možakar, ko sem zavil za Enricom na hodnik. Enric se je ustavil in se obrnil. »Kie, to je Klej. Imel bo neomejen dostop, pripravite novo dovolilnico,« je bil resen. Kie je samo pokimal in se vrnil nazaj na svoje mesto. Neomejen dostop? Novo dovolilnico? Niti pozna me ne in mi tako zaupa. To ni v redu, kaj, če bo šlo kaj narobe, sem si mislil. »Ne, Enric, ne morem, ne grem se tega, to je odgovornost,« sem se uprl njegovi zahtevi, a me je kar ignoriral. »Ernest, da bo uradno, to je Klej …« je rekel. Ernest se mi je približal in se rokoval z mano. »Povej Nalani, da imamo še Kleja na večerji,« je dodal in me po hodniku popeljal do še enih velikih vrat.

»To je moj osebni del hiše, v tem delu sva sama. Lahko se popolnoma sprostiš. Sem prideta le Ernest in glavna gospodinja Nalani. In moj brat,« je pojasnil in odprl dostop do prostorov s svojimi prstnimi odtisi, glasom in kodo. Takoj ko sva vstopila, so do naju prileteli psi. V mislih sem ponovil njihova imena. Enric jih je pozdravil, tako veseli so ga bili. Faye je bila prva pri meni, bila je tudi moja najljubša. Skočila je name in me polizala po obrazu. Potem jo je Sila zrinila z mene in mi tudi sama pritisnila moker poljub. Zasmejal sem se in počepnil k njim. Faye je že skočila po igračo. Bullet je butnil vame, v moj nahrbtnik in zalajal. Potem je občutno pojačal glas, se že jezil. Enric me je samo pogledal in mi vzel nahrbtnik. Bullet ni več lajal vame, ampak v nahrbtnik. Nič mi ni bilo jasno. Videl sem, kako je Enric besno odkimal z glavo in začel odpirati majhne predale na nahrbtniku. Kot da je vedel, kaj išče, jaz pa ne. Ven je potegnil majhno vrečko marihuane, ki je ostala v predalčku, ko sva že nekaj časa nazaj z Jordom skadila zeliščni zvitek na neki zabavi. »Basta!« je ukazal Enric in Bullet je takoj prenehal lajati in se usedel.

Videl sem, kako je bil besen, meni pa ni bilo jasno, zakaj ga je zmotila vrečka marihuane. Roke sem prekrižal na prsih in ga vprašljivo pogledal. Bil je strog in resen. »Sem mislil hišna pravila obdelati jutri, pa jih bova morala očitno že danes,« je rekel. »Prvo pravilo, brez droge v hiši. Drugo pravilo, če boš pod vplivom drog, ne hodi sem. Tretje pravilo, brez skrivanja, laži in kraje. In opomba, tudi alkohola ne maram.« Zavzdihnil sem. Njegova strogost in odločnost me je vedno znova presenetila. »Oprosti, nisem vedel. Ne bo se ponovilo,« sem obljubil. »Kako pa je vedel?« sem preveril. »Bullet je streniran, da zavoha vso drogo. In Faye me zbudi ponoči, če zazna kak neobičajen zvok,« je odgovoril. »Kaj pa Sila?« sem bil radoveden. »Ona gre z mano na teren,« je odgovoril in mi v roke podal nahrbtnik, vrečko marihuane pa je obdržal.

Pokazal mi je svojo delovno sobo, ki je bila urejena moderno in skoraj sterilno. Imel je zelo veliko knjig in to mi je bilo všeč. Videl sem ogromno okno, ki je gledalo na okrasni rdečelistni javor, ki sem ga posadil nedolgo nazaj.

»Tu boš spal. Ta prostor je sedaj tvoj. Če bi rad kaj spremenil, povej,« je rekel lahkotno in odprl vrata v veliko urejeno sobo z ogromno posteljo, omaro, mizo, sedežno, televizijo, knjižnimi policami in masažnim stolom. »Nima svoje kopalnice,« je dodal, kot da je to nekakšna napaka sobe. Nasmehnil sem se in odložil nahrbtnik na tla, ker je bilo vse preveč čisto zanj. »Ti je všeč?« je vprašal. »Super je, hvala,« sem bil iskren.

»Pridi,« je rekel zadovoljno. »Tu je moja soba, tu je kopalnica …« je pokazal z roko. Zagledal sem se v veliko kopalnico brez vrat. Na sredi je bila velika samostoječa ovalna kad, na levi velik tuš, školjka in pisoar ter na desni dva umivalnika z velikim ogledalom. Vse njegove stvari so bile zložene smiselno in v ravno linijo. »To je sedaj tudi tvoja kopalnica. Ti dve polički ti bom spraznil,« je bil ustrežljiv.

»Tu spim in tu je moja omara,« je rekel in pokazal na ločen prostor, ki je bil poln oblačil. Tudi garderobna omara ni imela vrat.

Njegova postelja je bila kot iz sanj, ogromna, visoka, s štirimi stebri, okoli katerih so visele nežne zavese v svetlo sivi barvi. V kotu sobe je visela viseča mreža, ki je kar vabila k poležavanju. Videl sem cel kup glasbenih albumov, ki je zbiral. Tri pasje postelje in omaro, ki je bila soba. Nikoli nisem videl, da bi imel moški toliko oblačil. Poleg tega se mi je zdelo, da sem ga vedno videl v enakih, temnih, istih, kot so jih imeli njegovi možje.

»Iz omare imam dostop v lastno telovadnico v kleti. Varnost v hiši je vrhunska in okna so iz debelega neprebojnega stekla. V zgornjih nadstropjih prebivajo zaposleni, Nalani in brat Roel pa imata sobo poleg dnevne sobe,« je omenil, kot da bi mi želel zagotoviti, da sem popolnoma varen.

»Lahko se greš osvežit ali spočit. Ob sedmih je večerja. Jaz imam še nekaj dela. Počuti se kot doma, Klej, če kaj rabiš, ne oklevaj,« je bil vljuden. »Hvala, Enric,« sem bil hvaležen za gostoljubje in razkošnost. Namenil sem se proti sobi, ki je bila trenutno moja, in Faye je hodila za mano. »Če te bo motila, jo kar pošlji na prostor,« je omenil Enric. »Ne, nikakor, všeč mi je,« sem bil iskren. Vsi trije psi so mi bili všeč, a mi je Faye ukradla srce.

»V kaj za vraga sem se zapletel?« sem se vprašal, ko sem svojih nekaj stvari zložil iz nahrbtnika. Kot da se je moj razum šele sedaj vrnil. Zakaj sem šel z njim? Kaj bo to potegnilo za sabo? Kako dolgo bom ostal tu?

Potem sem pomislil na Enrica, na to, kako moje srce divja, ko sem z njim. Kako vznemirjen sem, ko se mi približa. Kako zadrhtim, ko se me dotakne, ko me prime za roko. Spomnil sem se strastnega poljuba in njegovih besed, ki jih ne bom nikoli pozabil: »Klej, ti si moja zasebnost.«