Globoko v gozdu, kamor že dolgo ni stopila človeška noga, se je med živalmi pričel napeti boj za hrano. Nobeden več ni brezskrbno taval po gozdnih jasah. »Letos bo huda jesen, veter bo močan in leden,« je trobila vrana od drevesa do drevesa in gledala, če bi lahko kje kaj izmaknila. Bobri na jezeru so pridno gradili jez, jelen pa je rjovel in iskal košute, da jim pred zadnjim lovom še zadnjič zaupa vse svoje skrivnosti. Zaradi močnih rogov so ga že dlje časa iskali lovci vseh devetih kotlin. Daleč stran od živali, v Čarobnem gozdu si je veverička Vita pravkar izkopala luknjo, kamor bi skrila nabrano hrano.

»Nihče si ne zasluži, da z njim delim lešnike, žire in gobe,« se je odločila Vita in z tačko zakrila še zadnjo sled. Ona ima zalogo že pripravljeno, ostale živali pa jo šele iščejo, se je zadovoljno nasmehnila. Minilo je sedem dolgih dni in veverički Viti je naposled zmanjkalo hrane.

»Morala bom poiskati novih žirov in lešnikov, da si napolnim želodček,« se je lačna božala po trebuščku, ki že dolgo ni zaužil česa obilnejšega.

 Veverička Vita je živela v samoti, bila je navajena na svojo malo gnezdece v krošnji velikega bora. Ni poznala družabnega življenja, ki se je odvijalo le nekaj metrov stran v ježkovi gostilni Pod bodico, kamor so se prihajali odžejat botra lisica, zajček Martin in drugi prebivalci zelenih dobrav. Do Čarobnega gozda je bilo veliko hoda, zato se je veverička Vita takoj odpravila na pot. Kmalu je prišla mimo lisičjega brloga, kjer je živela priliznjena in vase zagledana lisica Marta.

»Kam pa kam, veverička? Lahko bi se v tem mrazu malo stisnila v mojem brlogu, pa še čaj ti lahko pripravim,« se je oglasila takoj, ko je zagledala veveričko.

Vita se ni odzvala na povabilo, ampak jo je brez besed švignila mimo.

»Ha, stara lisica želi pripraviti golaž in zagotovo me bo povprašala za recept. Spet se bom ves večer dolgočasila ob pripovedih,« je spotoma pomislila. Lisici Marti se je ob Vitinem odhodu povesil rep čisto do tal in prav potihoma je zaprla vrata brloga.

Veter je začel vse bolj zavijati, dan se je prevesil v drugo polovico. Veveričko je postalo mrzlo kljub kožuhu, ki ga je nosila na sebi in že je začela razmišljati, kako bo lepo poležati v njenem gnezdecu. Za trenutek se je zamislila in se skoraj zaletela v preplašenega zajčka Martina. Zajček se je Vite močno razveselil.

»Že dolgo te nisem videl, veverička. Zrasla si kar precej in tudi domek imaš lepo urejen. Manjka mi korenja, pa sem mislil, če imaš mogoče kaj…« so iz njega kar privrele besede. Vita se je za hip ustavila, pogledala svojega nekdanjega sošolca od glave do tačk in odkimala z glavo.

»Martin, nimam namena zapravljati besed za trenutke, ki so minili. Pa tudi hrane ti ne mislim odstopiti,« ga je prav hladno zavrnila ter zbežala naprej.

Zajček Martin je potreboval kar precej časa, da je uvidel, da se je njegova nekdanja sošolka Vita spremenila. Zmajal je z glavo in se žalosten spominjal dni, ko sta bila najboljša prijatelja. Le kaj se je vmes spremenilo?                                                                               

Veverička Vita je prav s strahom hodila naprej po neskončno dolgi stezi skozi gozd. Začelo se je temniti in čeprav je veverička dobro poznala pot, se je nenadoma začela spraševati, ali vseeno ni kje zašla. Na vsakem koraku se je slišal šum, tu in tam se je zaslišal pok drevesa in veja je padla po tleh. Vzdušje je postalo prav grozljivo.

»Joj, nikoli ne bom našla poti do Čarobnega gozda, saj sem verjetno kje zavila s poti. Le kdo mi bo sedaj pomagal?« je začela paničariti.

Usedla se je na štor in začela premlevati dogodke, ki so se ji zgodili na poti. Ugotovila je, da se je prav nesramno vedla do stare lisice, saj je ni niti pozdravila kaj šele, da bi jo vprašala za pot. Verjetno bi tako žalostno razmišljala do noči, če ne bi v tistem trenutku zaskovikal čuk na veji stare bukve. Veverička Vita je od strahu kar poskočila.

»Si se me prestrašila, kaj? Tudi jaz sem samotar tako kot ti, Vita. Star sem že in rad se umaknem na samo, da v miru premislim stvari. Opazujem te že lep čas, kako neuspešno krožiš medtem, ko je Čarobni gozd tik pred tvojim nosom. Samo naravnost bi bilo treba stopiti,« se ji je nasmihal čuk Herman ter prhutal s perjem, da je bilo veselje. Veverička Vita se ga je razveselila še bolj, kot nje prej zajček Martin. Spet je v njeno življenje posijal žarek svetlobe.

»Bila sem v hudi stiski, saj se strašno bojim zime in zaradi tega sem že konec avgusta začela spravljati vse, kar sem našla užitnega v svoje skrivališče, ki sem ga našla v Čarobnem gozdu. Vse do prejšnjega tedna sem se ukvarjala s tem in končno končala z nabiranjem,« mu je zaupala svojo največjo skrivnost. Čuk Herman jo je poslušal.

»Jež Bistri me je obtožil, da mu skrivaj odnašam marmelado. Z zajcem Martinom sva se sprla zaradi žoge, ki sem jo pomotoma odvrgla na šivanko in se je prebodla. Lisica Marta se stalno vsiljuje in želi, da jo poslušam. Pravijo, da se držim sama zase in da sem postala drugačna. Da nočem deliti hrane z drugimi,« je planil iz nje ogenj, ki se je v veverički nabiral že dlje časa. Pogledala je čuka Hermana, ki ji je žalosten prikimaval.

»Res si ga malce polomila. Zadnje čase si se ozirala le na to, kako boš spravila hrano na varno. Pri tem si druge pustila ob strani in to so ti zamerili. Morala se boš pogovoriti z njimi, veverička Vita, to je edini način,« je povedal kar naravnost.

Od tega pogovora z čukom Hermanom so minili trije dnevi in veverička Vita se je odločila, da obišče vsakega posebej in se z njim pogovori. Jež Bistri je že zdavnaj pozabil na izginulo marmelado in je veveričko Vito povabil na kostanjev piknik. Veverička Vita se je odločila, da bo iz skritih zalog prispevala veliko kostanjev in lešnikov, da se nekako oddolži prijateljem. V gostilni Pod bodico je bilo tistega dne prav veselo. Povabili so še svoje starše, tete in strice, veliko jedli in pili ter se igrali monopoli, šah, človek ne jezi se in kartali. Najbolj vesel je bil zajček Martin, ki je po dolgih letih spet zaplesal s svojo staro prijateljico – veveričko Vito. Na svoj račun je prišla tudi lisica Marta, ki je ta večer povedala vrsto zanimivih zgodbic iz živalskega sveta.  Pokazala jim je, kako se iz storžev izdelajo obeski za ključe.

»Tile pa mi bodo odslej krasili ključ od novega avta, saj sem pred kratkim naredil izpit in vas bom popeljal naokrog, ko boste želeli,« se je opogumil še zajček Martin.

Veverička Vita se je tiste dni naučila, da je biti z prijatelji prijetna stvar, saj si lahko deliš veliko stvari. Iz njenega veveričjega srca je nenadoma izginila bolečina, ki jo je spremljala vsakič, ko je brez besed odšla mimo njih. Odslej se je pogosto družili z njimi. Le čuka Hermana ni več nikoli videla, saj se je iz dolenjskih gozdov preselil v rodno Prekmurje.

Avtor: Aleš Ropoša