Piše: Igor Kršinar

Težko razumljiv ostaja le še Rotarjev motiv, da naj bi mu šel »dimnikar« na živce. Zato še vedno zbuja sume, da bi lahko kdo Rotarja nagovoril k zločinu. Toda Rotar te možnosti ni omenjal niti med svojo obrambo niti pozneje. Dejstvo je, da je Kramberger večkrat trdil, da mu strežejo po življenju, vendar ga policija očitno ni jemala dovolj resno. Eden takšnih poskusov atentata bi lahko bila prometna nesreča, ki jo je doživel decembra 1990. Mesec pred tem so mu zaklali opico, še prej naj bi mu neznanci pobili druge živali. Na zborovanju v Velenju ga je napadel vinjeni rudar, potem ko je Kramberger kritiziral Tita in komunizem. Grozilnih pisem in klicev je bilo na pretek, iz pisma storilca, ki so ga odkrili policisti, pa je bilo razvidno, da so mu grozili zaradi denarja in ne zaradi politike. Toda 7. junija 1992 je bilo konec tudi vseh dvomov o resničnosti zgodb o atentatu na Ivana Krambergerja.

Ivan Kramberger na zborovanju v Ljubljani. Foto: Joco Žnidaršič/ Fotodokumentacija Dela

Dobri človek iz Negove ni bil samo politični burkež, ampak pomemben politik z velikim vplivom na množice. Na volitvah leta 1990 ga je podprlo 18,5 odstotka volivcev in je zasedel tretje mesto med kandidati. Premagal je celo kandidata LDS Marka Demšarja, ki je prejel 10,4 odstotka. V drugi krog sta se uvrstila kandidat ZKS Milan Kučan (44,4 odstotka) in kandidat Demosa Jože Pučnik (26,6 odstotka). V drugem krogu je slavil Kučan z 58,59 odstotka glasov, medtem ko jih je Pučnik prejel 41,41 odstotka. Pisec teh vrstic je za diplomsko nalogo analiziral volilne glasove iz leta 1990 in ugotovil, da so Krambergerjevi volivci na volitvah leta 1990 bolj podprli Demos, zlasti SKD in SLS, v drugem krogu pa predsedniškega kandidata Jožeta Pučnika.

Kramberger je bil svojevrsten politični fenomen, za katerega je strokovna javnost napačno presojala, da nima političnega programa. Ta pa je bil zapisan v njegovih knjigah, za katere sicer pravijo, da jih ni napisal sam, poleg tega pa tudi v slovenskem tisku, ki je spremljal njegove politične shode po Sloveniji. Na podlagi raziskave njegovega političnega programa lahko ugotovimo, da je bil še najbližje desnosredinskim strankam, še zlasti glede protikomunizma in zavzemanja za odcepitev Slovenije od Jugoslavije. Svoje simpatije do Demosa je Kramberger opisal tudi v knjigi Zakaj niste izvolili Ivana Krambergerja za očeta slovenskega naroda (Zakaj Ivan Kramberger ni predsednik Slovenije). Čeprav je večkrat kritiziral Peterletovo vlado, ji je na koncu zelo močno stopil v bran in ostro nasprotoval nezaupnicam. Ko je Lojzeta Peterleta s konstruktivno nezaupnico spodnesel Janez Drnovšek, je na Prešernovem trgu v Ljubljani protestiral proti vnovičnem prihodu komunistov na oblast. Bilo je dober mesec pred tem, ko se je njegova politična pot končala v Jurovskem Dolu.

Krambergerjevi volivci so bili preprosti ljudje, pretežno starejši, manj izobraženi, manj premožni, narodno zavedni, verni in podeželani. Te ljudi je lahko politično usmerjal samo Kramberger. Pred volitvami se je jasno opredelil: »Ne volite tistih, ki so se v preteklosti izkazali za slabe voditelje, volite nove ljudi, ki niso obremenjeni s preteklostjo.« Žal ne bomo nikoli izvedeli, kolikšno podporo bi Kramberger dobil na volitvah leta 1992. Ustanovil je dve stranki, vendar nobene ni vodil. Najprej je deloval v ljudski stranki Narodna zveza Svoboda, nato pa v Domovinski narodni stranki (DONS), s katero se je razšel tik pred smrtjo. Zato najbrž ne bi nastopil na parlamentarnih volitvah, bolj verjetno bi se spet potegoval za predsednika države. Ni jih tako malo, ki verjamejo, da bi lahko resno ogrozil Kučana oziroma ga (spet) spravil v drugi krog. Če pa bi s svojo stranko nastopil na parlamentarnih volitvah, potem pa bi najbolj ogrozil SKD in SLS.

Iz knjige Komu je bil napoti Ivan Kramberger