Piše: Matej Krajnc

Virgin, 2022

Van Morrison je zadnji dve leti najbrž najstrožji kritik “novega svetovnega reda”; večina njegovih kolegov in kolegic ostaja v območju udobja, lepo ubogajo, kakor veli globalna oblast, še več, mnogi prav ponosno reklamirajo že omenjeni nov red, ker se tako pač spodobi, ker je treba “reševati življenja” in tako naprej. Ko se digresije pomikajo od virusov k Ukrajini in od tam k ošpicam, večina navdušeno razobeša zastave, se trka po prsih in gre naprej po rumeni opečnati poti “demokracije”; jeseni, ko se bo v zraku spet naenkrat pojavila smrtonosna klica, bo šla segregacijska zgodba naprej, ne da bi se kdorkoli kaj vprašal, za svetovno lakoto bodo krivi samo in izključno Rusi, opice pa so itak neumne, bojo rekli. Van Morrison razmišlja nekolikanj širše in bolj daljnosežno, kar je dokazal že na lanskem albumu, dobi pa seveda palice po podplatih; oklicali so ga že za nergača, senilca, teoretika zarote, pisali so, naj se drži glasbe in pusti dnevnopolitične teme, a “nergaški Van” ni pozabil tistega Župančičevega poziva “Veš, poet, svoj dolg?”, ki so ga pozabili mnogi tako imenovani pravičniki in dobrotniki, taki, ki se radi fotografirajo na gala prireditvah in jočejo ob lakoti na svetu, sami pa se vozijo v kočijah, kot bi dejal Župančičev kolega iz obdobja slovenske moderne. Van Morrison se raznoraznih elitističnih igric ne gre – na prizoriščih, kjer se ljudi segregira glede na količino vbodov, enostavno ni hotel igrati, tega koraka pa je bil zmožen malokdo, ki zdaj veselo poziva na štadionske plese; med drugimi si ločevanja fenov na “prave” in “neprave” nista dovolila Eric Clapton in Dale Watson, ki sta morala zato oba požreti precej kritik. Pričakoval sem torej, da recenzenti nove Morrisonove plošče ne bodo sprejeli z odprtimi rokami in res je bilo tako. Namesto da bi pozdravili mojstrovo stoičnost in pogum, so že ob napovedih izida pisali, da bo Van očitno nadaljeval s pizdenjem, namesto da bi bil tiho in igral. Potem, ko so ploščo poslušali, so sicer priznali, da ni tako slaba, in ji zvečine prisodili po tri zvezdice (tu pa tam kdo celo štiri, ponekod pa, če je bila jeza na nergača velika, celo samo eno), a poudarili so, da glasba ni slaba, sporočil zagrenjenega starca pa da seveda ne gre jemati preveč resno. Omenili so uvodno pesem Dangerous, ki naj bi bila edina užitna v celoti, češ da gre za samoironijo. Seveda gre, a ob tej samoironiji je treba razmišljati; Van je na novi plošči gromovno udaril že s prvimi petimi pesmimi, kjer pravzaprav povzame bistvo “novega sveta” in kaj nam ta prinaša. To sicer nazorno pokaže že z naslovnico, ki bi jo lahko neposredno navezali na pesem Fodder For The Masses; težko bi povedal še bolj naravnost.

Druga polovica plošče ne popušča, Van premleva vzroke in posledice, dokazuje, da plašnice na očeh ne zdržijo (Money From America) in skrbi ga, prekleto skrbi (Damage And Recovery, Nervous Breakdown). Kljub temu si proti koncu spet privošči obilno dozo (avto)sarkazma/ironije (I Ain’t No Celebrity, Fear And Self-Loathing In Las Vegas), vse skupaj pa podpre z odlično uigrano ekipo riteminbluesovsko-soulovskih nastavkov, ki nikoli ne prevpijejo rdeče niti besed. Glasba je res sijajna in po nekaj letih preigravanja standardov ima Van spet precej povedati. Kot kaže, mu gradiva ne bo zmanjkalo; prihodnost je negotova in tudi če se v jeseni antikovidna represija morda ne bo ponovila v enakih šablonah in intenzitetah (pobožna želja?), imajo gospodje denarniki še precej asov v rokavih; pravilo NNNP iz starih časov bo prišlo še kako prav. Kaj bi se torej moralo zgoditi, da bi se kolesja zavrtela drugače? Hja, enega od odgovorov najdete v znani Internacionali, nekaj namigov pa je tudi na novi plošči Vana Morrisona.