Mark me je povabil, da greva na Zbilje jadrat. Tesno je bilo sedeti z njim v jadrnici, ki je bila narejena za enega, a tako mi je najlažje demonstriral, kako jadrnica deluje. Bila sem njegova asistentka pri napenjanju jader, ko so se začele učne ure. Najprej z najbolj osnovnimi napotki. Recimo naj se pazim buma, da mi jambor ne udari v glavo ali pa da se ne smem gibat v bližini rumenih boj, ker bi drugače nasedla.

Pol ure je veter valovil najino plovilo sem ter tja po Zbiljskem jezeru, medtem ko sem si ustvarila prve vtise o jadranju. Lahkotno se je bilo prepustiti gibanju. Prispela sva do obale, nakar je rekel: »No, zdaj greš pa lahko sama.« »Sama?« sem se začudila, saj sem danes prvič plula v jadrnici. »Ja, saj znaš.« »No, ja,«  sem pomislila, »bom pa plavala, če ne bo šlo.« »Imaš kakšno veslo za rezervo?«, sem še rekla. »Nimam in ga tudi ne potrebuješ.« Kot bi padla v situacijo, ki si je nisem želela, a sem vseeno odvrnila: »Ok.«

Samota v jadrnici mi je sprožila občutek svobode, a tudi odgovornost, da bom v redu usmerjala svojo pot. Celo življenje sem bila že navajena razmišljati s svojo glavo in nisem želela, da bi drugi reševali moje težave. Z običajno samozavestjo sem prijela za vrv, ki jo je prej omenjal Mark, nakar se je zadrl: »Ne Škoto!!! Škotino!!!« A, jej, kaj pa je razlika med njima? Je morda Škota starejša, Škotina pa mlajša? Očitno je bilo, da sem zgrabila napačno, zato sem potegnila še drugo. Jadra so se narahlo napela, da sem se začela premikat naprej. Marka ni bilo videti več na obali, ko sem čez nekaj časa pogledala nazaj, zato sem pomislila, da je šel po drugo jadrnico. Moram priznati, da sem imela malce treme ob misli, da sem sama sredi Zbiljskega jezera, v bližini pa nobenega rešitelja, če bi se kaj zalomilo. Le nekaj sprehajalcev sem videla od daleč na brežini, a njihovi obrazi so ostali nerazpoznavni, kot bele pojave nad modro-zelenim jezerom.

Vmes sem razmišljala, da pravzaprav nisem toliko stara, da ne bi v življenju poskusila še kaj novega. Sploh stvari, ki mi dajejo več svobode. Čas teče in nič ne reče, le jaz se lahko hitreje zavihtim. Če sem v času šolanja in službovanja opravila vse obveznosti redno, potem bi si lahko vzela tudi dodaten bonus za čas.

V tem razmišljanju sem preživela kakšne pol ure, medtem ko sem se enakomerno pozibavala po gladini vode. V svojem stanovanju se nikoli nisem mogla tako pomiriti. Enakomeren ritem, nobenih zvokov, le rahel šum vetra, ki mi je zbudil spomin na mojo mater. Njeno čustvovanje je bilo pogreznjeno v tišino.

Grem nazaj, sem se odločila, za prvi dan bo zadosti. Šla sem do obale, ko se mi je znanec pomagal izkrcat ter jadrnico privezat na pomol. Pogledala sem na mobilnik, kjer je na začetnem zaslonu pisalo, da so za lokacijo Zbilj možne potencialne vremenske motnje. 

Medtem je mimo prišel Mark. »Kako je šlo?«, je vprašal. »V redu za prvič, sem ponosno dejala«. Predlagal mi je, naj se grem še vozit. Po njegovem vztrajanju sem postala že nestrpna, da me prepričuje v nekaj, kar je proti moji volji. Ko je ugotovil, da me ne more prepričat, je še odvrnil, da gre dalje jadrat. Zmenila sva se, da se dobiva v koči ob jezeru, ko pride nazaj.

Vmes so minile tri ure sprehajanja in opazovanja narave v okolici, ko ga še vedno ni bilo. Začelo me je zanimat, kje je. Vedela sem, da ima mobilnik vedno s seboj,  zato sem ga zaskrbljena poklicala. Zagotovil je, da je v redu, ko pa sem mu postavila podvprašanje, kje se nahaja, me je skoraj kap. Rekel je, da je na Savi pri Kranju. Nabirali so se nevihtni oblaki, ki so mi zbujali asociacije na katastrofo. Minili sta dve dodatni uri, njega pa še vedno ni bilo od nikjer. Tudi obiskovalci tega turističnega kraja so začeli odhajat domov.

»Mark!!!«, sem vzkliknila, ko sem ga v večernem mraku zagledala v daljavi. Bilo je vendarle vse v redu z njim. Še bolje ob dejstvu, da je bila njegova jadrnica pripeta na Blaževo. Obe je Blaž poganjal z vesli na obalo, Mark pa je mahal v pozdrav in se pri tem smehljal kot kakšen turist, ko ga slikajo.

Po prvem jadranju sem se naučila zaupati svoji intuiciji. V mladih letih sem sledila impulzom, ki so mi prinašali največ ugodja, z leti pa sem se naučila, da si sledim kot najbolj zvest prijatelj sama sebi, ki te spodbuja tam, kjer veš da zmoreš in ti odsvetuje dejanja, ki te ogrožajo.

Avtorica: mag. Nadja Svetlin Kastelic