Nevidni, spregledani, prezrti

Kulturni center Maribor, 2022, Frontier 187

Slovenski pesnik, pripovednik, slikar in urednik v svoji novi knjigi z naslovom Nevidni ljudje obelodani zapise o ljudeh, ki jim je živeti na obrobju. Obsežna knjiga ima podnaslov Nevidni, spregledani, prezrti. Že te tri oznake dajo nedvoumno vedeti, da zapisi obravnavajo področje človeškega bivanja, ki jih strokovneje obravnava psihosociala v vseh svojih različicah. A jih ne zajame oziroma jih obravnava nekako statistično, kar njihovega položaja ne izboljša v zadostni meri.

Vladimir Gajšek, ki je tudi na svoji koži doživel brezdomstvo in odrinjenost tako v eksistenčnem kot tudi kariernem smislu, stranjo za stranjo niza ugotovitve mnogih vej humanistike. Obravnavana skupina ljudi, ki se nekako ne uvršča niti v splošno sprejete metode za obravnavo različnih socialni stratifikacij, predstavlja tisti del družbe, v kateri so pogosti različni zdrsi, pa naj bo njihov vzrok revščina, odvisnost ali družbeno politična ureditev. V poglavju z naslovom Kaj je sociala? zapiše naslednjo ugotovitev, kar definicijo: „Človek se pojavlja v socialnih pojavih kot neodvisno bitje, ki pa se podreja družbenim in zgodovinsko sprejetim konvencijam, saj jih je prisiljen ubogati, sicer je kaznovan v državi z zakonom, v primitivnih družbah z izgonom iz skupnosti.“ V navedenem stavku je vsaj implicitno nakazano izhodišče za obravnavo. Zapiski podrobno obravnavajo vse mehanizme, ki jih ima na voljo država, da vsaj zadosti svoji definiciji oziroma ustavni opredelitvi sebe kot socialne države, a ti mehanizmi so vse prevečkrat le krinka ali zaščita pred slabo vestjo uspešnješih, prilagojenejših ali vladajočih oziroma oblika licemerja tistih družbeno ekonomskih formacij ter civilne družbe, ki se plačuje iz državnega proračuna. Populacija, ki jo takšni mehanizmi zajamejo, obravnavajo in tudi predrugačijo, imajo še vedno stigmo, zaznamovanost.

In prav v tem je tista prelomnica, ki jo zapiski Vladimirja Gajška najbolj izpostavijo. Vprašanje je pravzaprav preprosto: kaj sili človeka, da postane in ostane obroben? V odgovoru, ki ni enopomenski, se odpre obširno področje terapij. Vladimir Gajšek si je že v obdobju služenja vojske v bivši Jugoslovanski ljudski armadi pridobil dragocene izkušnje kot medicinec administrativec na področju psihiatričnih zdravstvenih praks. V svojem terapevtskem delovanju se je nadalje izobraževal in se pridružil različnim terapevtskim usmeritvam, kot je za primer sodelovanje z alkohologom in socialnim psihiatrom Janezom Rugljem. Ustanavljal je tudi svoje formalne in neformalne skupine, društva in združenja. V knjigi nevidni ljudje pravzaprav ni področja, k ne bi bilo zajeto in označeno kot tisto, ki vsebuje možnosti za zdrse in stiske. Posebej je za izpostaviti biblioterapijo, saj je Vladimir Gajšek že v svojem epohalnem umetniškem delu, romanu Ikarovo perje, izpostavil enega od poglavitnih vzrokov za vsakršno, tudi skrajno odrinjanje: to je vojna oziroma nasilje v vseh oblikah.

V knjigi Nevidni ljudje je poleg natančnih analiz stanja in vzrokov za pojav marginalizacije ter azilantstva nakazanih kar nekaj rešitev. Osnovna smer teh rešitev je vsekakor vsestranska ustvarjalnost v najširšem pomenu te besede. V tem smislu je knjiga tudi učbenik, ki jo je pretanjeni kreator-terapevt podaril vsem zdajšnjim in prihodnjim generacijam. Poleg tega lahko ta knjiga postane nepogrešljiv priročnik tako Centrom za socialno delo kot tudi vsem tistim skupnostim, ki si na najrazličnejše načine prizadevajo, da bo vsakdo živel življenje brez zaznamovanosti in s ponosom plemenitil svojo drugačnost.

Andrej Lutman