piše: Milan Novak

»list na veji, ptica v uri, čas v mislih«

Jutranje impresije, polne tišine, praznih misli, temnih spominov in svetlih načrtov, ki oblikujejo nov dan. Pesmi, v katere Zlatko Kovačević – Sax s kratkimi potezami oslika ptico, drevesni list, travno bilko, glisto v zemlji. Drobne dogodke, ki soustvarjajo veliko kreacijo, življenje vesolja. Avtor se ob pogledu na te minimalizme vesolja kar naprej vrača v preizpraševanje svoje vloge v njem, v dojemanje smisla. Pri tem ne postavlja vprašanj, niti ne ponuja odgovorov. Preprosto zapiše sliko. Barve bralec dodaja sam, po svoji presoji: »U ulici mirno / duga sjena rogača / neprimjetno klizi«, (Pogled u jutro).

Avtor zapiše, da čas tiktaka kot stenska ura in opominja, da obstaja. Da je svojo vlogo treba najti. Ali pa tudi ne. Namreč, proti koncu zbirke Ego ipak je nanizanih nekaj družbeno kritičnih misli, skoraj vse pa se dotaknejo praznine življenja in v prazno vrženih dni. Kot kritiški opazovalec družbe je avtor z videnim pretežno nezadovoljen.

Kdor išče, ta najde. Tako pravi rek, tako pravi tudi avtor. Kdor pa srečo išče, je ne najde. Srečo je mogoče le ustvariti. In tako, kot majhna ptica na veji, žvrgoleč zaključi knjigo. Brez velikih naukov. Zlatko Kovačević – Sax ne želi pametovati, v tem ne vidi vloge poezije. Je pa, morda tudi nevede, svojo prvo pesniško zbirko prežel s pomembnim spoznanjem. Čas nas vse opozarja, da minevamo. Kot zrnca v peščeni uri se odštevajo naši trenutki. Tu so zato, da jih posrkamo vase, doživeto kar se da.