Piše: Matej Krajnc

ZKP RTVS, 2022

Enainštirideseto leto teče, odkar je pri tedanji Založbi kaset in plošč RTV Ljubljana ugledal luč sveta pričujoči dvojni album, ki je v imenu štiridesetletnice pri matični založbi pravkar doživel jubilejni ponatis. Leta 1981 je bilo kar nekaj začudenja: kar dvojni album? Dvojne plošče niso bile čisto vsakdanja reč, čeprav so se dogajale: v klasični, narodnozabavni, zborovski glasbi, v progresivnem rocku, jazzu, pa tudi v šansonu in uglasbeni poeziji, a z izjemo narodnozabavne glasbe, kjer so se pogosto pojavljali, niso bili ravno vsakdanje ptice, sploh pri nas na severu tedanje domovine. Na kaseti so album razdelili na 1 in 2, prinašal pa je tako studijsko kot koncertno gradivo. Ni odveč trditi, da je na tej plošči, ki se je takrat prodala v zavidljivi šestmestni številki in ostala eden najbolje prodajanih albumov pri nas (Šifrer je cifro ponovil leta 1990, potem pa so se šestmestne prodajne številke pri nas počasi ustavile, sprva se jim je približal zgolj še Brendi), največ t. i. “ponarodelih” Šifrerjevih izvedb, pa ne zgolj zato, ker je na njej pač največ Šifrerjevih izvedb. Vse manj je dobrih gostiln in Moj oče sta bila poslušalcem v studijski obliki znana že z dvojnega singla, ki je izšel leta 1980, a tokrat sta bili na voljo živi, naodrski izvedbi. V živo je tu tudi “ljudski venček”, ki se je prijel na žurih, pa prosluli Martinov lulček (zaznamo lahko povezavo k poznejšemu delu Marijana Smodeta, ki priznava Šifrerjev vpliv na svoje delo; če iščete nekatere druge povezave med kantavtorjema, je zanimivo pokukati na že omenjeni dvojni singl s pesmijo Moja dama in potem še na prvi Smodetov singl iz leta 1981 (Jaz in moja dama), tu pa so tudi druge vzporednice; na YouTubu si lahko ogledate televizijsko izvedbo Lulčka, kjer vidimo še tri takratne popularne glasbene osebnosti: Smodeta, Neco Falk in Matejo Koležnik). Koncertni del repertoarja daje studijskemu antipodu občutek neposrednosti, živosti, medtem ko je obširnejši, studijski del dvojčka brezhibno produciran in domišljen, kot je pri Šifrerju bilo v navadi že od prej. Posluša se kot best of, kar pravzaprav na svoj način tudi je: Majhni psi, Lepa dekleta, Winchesterjevo-Šifrerjeva Gorska roža ali Yankee Lady, Ljubljana, Uspavanka (zaznamo lahko povezavo k poznejšemu jezikovno svežemu in drznemu opusu Adija Smolarja; on takisto priznava Šifrerjev vpliv … “Lahko noč, lopovi in kurbe, dolg vaš deloven je dan …”) in seveda ena najznamenitejših Šifrerjevih balad Ko zvonovi zapojo s “hitom” To se govori iz nadaljevanke Naša krajevna skupnost. Tudi strani na plošči (trem studijskim sledi koncertna) so precej konceptualno urejene in ponekod precej ostro angažirane.

Medtem ko je bil Šifrer na prvih dveh ploščah še nekolikanj odmaknjen, nikoli hermetičen, a še rahlo distanciran kantavtor, se na pričujočem dvojčku pokaže kot ljudski, neposreden izvajalec, kar je bila rdeča nit skozi vso njegovo kariero. Ob pesniškem talentu, ki ga je na svojih zgodnjih albumih izkazoval v polni meri, je postal jasen tudi njegov performerski talent, ki ga je, ker je bil iskren, približal množicam. Že na prvi plošči je jasno razviden vpliv ljudske (tudi umetne ljudske ali ponarodele) pesmi (Verbič), ki ga na Idejah obrne v dve smeri hkrati, o čemer priča venček na četrti strani: po eni strani v njegovem podajanju še čutimo nekaj satiričnega pridiha, po drugi pa spoštovanje in veselje do ljudskega izročila, s katerim se da na odru ustvariti imenitno veseljaško vzdušje. Z uporabo harmonike slišimo tudi nastavke tistega, kar so pozneje v manj satirični, bolj neposredno veseljaški in naposled ultrakomercialni obliki počeli Smode, Agropop, Rendez-vous in Don Juan. Ideje izpod odeje so prinesle tudi prva znamenja kontroverznosti, ko je Martinov lulček v javnosti vzbudil vsaj toliko zgražanja kot popularnosti (ta je naposled sicer prevagala) in so ga celo prepovedovali. Na naslednji plošči se je podobno zgodilo s satiro Penzionisti (spomnim se še članka v Jani, kjer so ga odkrito pozvali k odgovoru, ali misli, da je norčevanje iz upokojencev etično sprejemljivo – poziv je seveda docela zgrešil bistvo pesmi). Obrvi pa so se pri Idejah dvigovale tudi ob naslovnici; v ozadju se marsikaj dogaja.

Obstajajo nekateri producenti, šefi založb, poslušalci idr., ki menijo, da je dvojni album preveč za povprečnega poslušalca, da gre tudi za izgovor, da izvajalec na dve plošči nabaše ves svoj balast, a ta trditev ne zdrži že, če samo bežno preskeniramo zgodovino glasbe. Sploh v jazzu in rocku je dvojni album izvajalcem ponudil prostor za izražanje nekaterih drznejših idej, ki jih enojček ne prenese, obenem pa tisti, ki strogo selekcionirajo, izbor tako ali tako prečistijo. Znameniti beli album Beatlov bi kot enojna plošča ponudil precej manj izzivov, takisto velja tudi za Dylana z Blonde On Blonde, Zappo, Arsena Dedića in še koga, med drugimi tudi za Šifrerja. Kdo bi dejal, da bi poeziji in avtorski prečiščenosti v prid lahko izločil četrto stran albuma; morda bi umetniški vtis bil nekolikanj drugačen, a ravno z znamenito četrto stranjo dobijo Ideje izpod odeje nekaj drugačnega vetra, kot ga je denimo svojčas dobil tudi beli album z Why Don’t We Do It In The Road, Wild Honey Pie in podobnimi pesmimi, ki jih je George Martin odsvetoval. Čestitke Idejam ob 40+ in srečno pot v novi/stari obleki. Tokrat drugič – prvič so Ideje na novo pred leti zaživele že na CDju. Pardon, tretjič – leta 2011 so te pesmi ob tridesetletnici izida v duetih in trojčkih peli tudi nekateri drugi izvajalci in izvajalke.