Piše: Melanija M. K. Lamerov

IRON

Poljubil sem ga. Potem sem zbral vso moč v svojem telesu in se odmaknil stran, ga pustil samega v erotičnem ozračju, ki sva ga ustvarila. Trenutno nisem bil v stanju pripravljenosti za nekaj, kar bi trajalo samo eno noč. Hotel sem stabilnost, nekoga, ki bo skrbel zame. Želel sem zgraditi zaupanje z nekom. Imeti nekoga, ki mu bom pokazal svoje šibkosti in temačne strani. Želel sem delati napake, želel sem vse slabe in dobre plati zveze. Želel sem nekoga, ki bi me sesul in sestavil nazaj. Fizično in čustveno.

Ko sem končal z delom pri Jordu, sem gospodu Globu in gospodu Mussu odnesel del dolga. Globe ni kompliciral, pri njem sem hitro opravil. Musse pa ni bil najboljše volje. »Zamujaš s plačilom,« je rekel takoj, ko sem vstopil v njegovo pisarno v zaledju nočnega kluba. Moški ob njem se je le hinavsko zasmejal. Na mizo sem vrgel kuverto z denarjem. »To ni cel obrok,« je takoj rekel. »Več nimam,« sem takoj odgovoril in razširil roke v znak predaje. »Delal boš zame,« je bil strogo resen. Odkimal sem. »Ne, niti slučajno, pozabi!« sem se branil. »Ugovarjal boš?« je rekel, ker sem ga razjezil, in pokimal svojim možem. V trenutku so me trije prijeli za roke in telo, on pa je vstal in se postavil pred mene. »Ne maram jezikavih ljudi in danes nisi prvi,« je rekel in me udaril. »Delal boš zame,« je še enkrat ukazal. Pljunil sem mu v obraz. »Ne, ne bom!« sem zavpil. Udaril me je še enkrat in še enkrat. V ustih sem okusil kri, po licu sem čutil vročo tekočino, ker mi je presekal arkado. Uprl sem se možem, se jim iztrgal iz rok. Musse mi je na sence takoj prislonil mrzlo pištolo, a sem se nepričakovano prestavil in počepnil. Sprožil je orožje in ustrelil enega od svojih mož. Za las sem se odmaknil strelu. Zaslišal sem besen krik, ko je ugotovil, da me je zgrešil. Udaril sem druga dva, se izmuznil skozi vrata, stekel po hodniku in zbežal čim dlje stran.

Ustavil sem se šele, ko moje noge niso zmogle več. Počepnil sem, da bi se pomiril, prišel do zraka. Solze so mi lile po obrazu, pomešane s krvjo. Naveličan sem bil takega življenja, naveličan sranja, ki mu kar nisem mogel ubežati.

»Kje si pa ti bil tako dolgo?« je rekel Enric, ko sem vstopil na hodnik pred njegovo delovno sobo. Šele potem me je pogledal. Takoj je pristal pred mano. V roko je prijel moj obraz. »Kaj za vraga se je zgodilo s tabo?« je preveril. Skomignil sem in se odmaknil. »Klej! Kdo ti je to naredil?« je bil besen, ker sem se izmikal. Videl sem, kako je gledal v mojo okrvavljeno majico. Zaradi strela me je kri poškropila po celem telesu. »Zamujal sem z dolgom,« sem odgovoril tišje. »Kakšnim dolgom zopet?« je bil presenečen. »Nočem se pogovarjati o tem,« sem iskreno rekel. Bil sem utrujen in razdražen. »Pridi, ti bom očistil rane,« je predlagal in me pospremil v kopalnico. Videl sem, kako besen je bil, še posebej, ker mu nisem želel povedati, kaj je bilo. Posedel me je na rob kadi, mi očistil obraz in rane, brez besed ali komentarjev. Slekel je mojo majico, hlače, spodnjice ter nogavice. Zabrisal jih je v koš za smeti ter me poslal pod tuš.

»Bi kaj jedel?« me je vprašal, ko sem se zleknil na sedežno na notranjem dvorišču s Faye ob sebi. »Sladoled,« sem bleknil prvo stvar, ki mi je prišla na misel. Zadovoljno se je zasmejal in se čez trenutek vrnil z banjico sladoleda in dvema žlicama. »Moj najljubši, sladoled z irskim kremnim likerjem Baileys,« je pojasnil in mi v usta že potisnil žlico sladoleda v okušanje. »Mmm, odličen je,« sem bil navdušen. »Vem, ja. Vedno ga imam na zalogi. To je edina stvar z alkoholom, ki mi je všeč,« je dodal.

»Enric. Kje je tvoja, vaša mami?« sem bil drzen. Takega vprašanja ni pričakoval. Trenutek je molčal, potem je kratko odgovoril: »Živa in na varnem.« Razumel sem njegov namig, bila je stran od vseh nevarnosti, verjetno na drugi strani planeta, skrita v identiteti popolnoma preproste osebe. »Ko si rekel, da se ne ukvarjaš z drogo. S čem pa se ukvarjaš?« sem previdno vprašal in upal, da nisem šel čez mejo. Nasmehnil se je. »Kot generalni šef mafije se ukvarjam z družinami, ki jih imam pod okriljem in nad katerimi imam neomejeno moč. Drugače sem vpleten v razna izsiljevanja, pranje denarja, igre na srečo, ugrabitve, dobavo orožja in predvsem dobavo oziroma krajo reči, za katere so ljudje pripravljeni odšteti visoke zneske,« je odgovoril. »Ne ukvarjam pa se z drogo, prostitucijo in čimerkoli, povezanim z otroki,« je še dodal. »To se že lepše sliši,« sem bil iskren. »Te moti moj stil življenja?« je vprašal. Zavzdihnil sem in odgovoril: Ne, ne moti me, le bojim se, kam lahko zabredem s tabo.« V usta mi je ponudil še zadnji kupček sladoleda s svoje žlice, potem se je nagnil k meni, počakal, da sem ga pogledal v oči, in me poljubil. Všeč mi je bilo, ko je vedno počakal, kot da bi želel mojo privolitev oziroma kot da bi preverjal, če sprejmem poljub. »Imam tudi svojo picerijo Pikantno in pub Orlov kljun,« je rekel in nadaljeval, »v lasti pa imam tudi pornografski studio, kjer snemamo vrhunsko gej pornografijo.« Ob njegovih zadnjih besedah se mi je kar zaletelo. V želodcu se mi je ustvarila neprijetna kepa. V mislih so se mi prikazali spomini na tiste mučne momente, na vse nagnusne prisiljeno ustvarjene kadre, na vse kamere in sluzastega starega režiserja. V trenutku sem vstal in Faye je postala pozorna na moje razpoloženje. »Spat grem,« sem rekel Enricu in skril obraz stran od njega. Včasih se mi je zdelo, da bo vse skrivnosti prebral z mojega obraza, na to pa še nisem bil pripravljen. Zaustavil me je, ko me je prijel za zapestje. Opazil je spremembo mojega razpoloženja, a ni nič spraševal. »Pridi,« je rekel tiho, me potegnil v svoj močan objem in me poljubil na čelo.

Ponoči sem se predramil. Zbudil sem se zaradi nočne more. Bil sem čisto moker od potu. Potem sem začutil ostro zoprno bolečino v zobu. Kar stresel sem se ob neprijetnem občutku. Običajno sem imel visok prag bolečine, ta pa je bila že neznosna. Vstal sem in se odvlekel do kopalnice. Faye je šla takoj za mano. Obraz sem si umil z mrzlo vodo, da bi se ohladil. Morda vsaj malo omilil bolečino. Na rami sem začutil toplo roko. »Klej, kaj je narobe?« je skrbno preveril Enric. Moji tihi koraki so ga vseeno prebudili. »Oprosti, da sem te zbudil,« sem šepnil. »V redu je, pridi sem,« je rekel in me zopet potegnil v svoj objem. »Čisto si moker in vroč,« je dodal. »Zob me boli,« sem pojasnil. »Vidim, saj imaš vse zatečeno,« je rekel resno in me pustil samega v kopalnici. Slišal sem, da je poklical Ernesta: »Pripravi črnega viteza, do klinike gremo.«

Nisem se upiral. Nisem imel več moči ali potrpljenja za to. Na zadnjih sedežih blindiranega mogočnega vozila sem se skril v Enricov objem in molil, da bi bolečina čimprej minila. Na kliniki nas je že čakal vrhunski zobozdravnik. Takoj me je pregledal, mi slikal zobovje in našel težavo, ki pa jo je s krajšo operacijo kmalu tudi odpravil. Hvaležen sem bil za Enrica, za vse, kar mi je nudil, za vrste, ki jih je njegov denar preskočil, za zdravljenje, ki ga je plačal, za bolečine, ki so ob njem izginile. V sebi sem čutil, da me lahko varuje bolj, kot se lahko varujem sam.

Predramil sem se, v sobo je skozi majhne luknjice med zavesami silila dnevna svetloba. Nič mi ni bilo jasno, nisem vedel, kje sem. V čeljusti sem začutil ostro bolečino in šele takrat sem se spomnil, kaj se je zgodilo. Na nogi sem imel nekaj težkega. Oči sem imel čisto zapacane in glave skoraj nisem mogel dvigniti, pa sem stegnil roko, da bi preveril, kaj je. Na roki sem začutil vroč jezik. Faye, sem si rekel šepetajoče. »Kje sem, koliko je ura?« sem vprašal naglas. »V moji sobi si. Pomiri se, sem že na poti nazaj,« sem zaslišal, a glas ni prihajal iz sobe. »Kje si?« sem preveril in se ozrl po prazni sobi. »Na nočni omarici,« je odgovoril in se zarežal. Zagledal sem majhno kamero in ekran, preko katerega sem videl Enricov obraz. »Moral sem ven. Klej, počakaj me v postelji, prosim,« je rekel prijazno in ljubeče. Pokimal sem in se razgledal po sobi. Zagledal sem se v klubsko mizo, ki je stala sredi sobe. Na njej je imel neke drobnarije, revije, ključe, kondome, mazila, robčke in še kaj. Miza je bila posebna, moderna in kamnita, narejena iz metamorfne kamnine lapis lazuli. Cena te mize je morala biti večkratno štirimestna. Vsa se je svetila in žarela v odtenkih čudovite modre barve. Stala je tam sredi sobe, kot kraljica te hiše. Je morda Enricu kaj pomenila, sem se vprašal v mislih in medtem že zatisnil oči.