Svetlana Makarovič, Matej Šurc in Kotik, Vladavina muh, Ljubljana: Center za slovensko književnost, Aleph 202

Piše: Tonja Jelen

Nova pesniška zbirka Svetlane Makarovič Vladavina muh je še korak dlje od Prekletih kadilcev. Upor, družbeni angažma in ostra mnenja o vladi v času korone so osnovni graditelji zbirke, uide pa jim niti delovanje Cerkve (a ob tem avtorica ne obrekuje vere kot take). Če je pri kadilskem zakonu pogledala v brk vsej askezi in spisanim pravilom in aktom, zdaj ne prizanaša prav nikomur, ki ljudi sili k enoumju.

Rimana poezija je v celoti posvečena anomalijam delovanja politike in njihovih posameznikov in posameznic. Makarovič neposredno nagovarja in provokativno nastopa v prid malega človeka, predvsem pa govori kot množični subjekt na petkovih protestih, ki so se začeli leta 2020, hitro pa zaprtjih zaradi covida-19. Na protestih, gibanjih, je tudi večkrat nastopila in se zavzemala za svoja stališča. Zbirka Vladavina muh aludira na Goldingov roman Gospodar muh, vzporednice je mogoče potegniti z bojem in željo po oblasti, tudi primerjava s prispodobo je upravičena.

S. Makarovič v svoji zbirki – zraven ustvarjata maček Kotik in Matej Šurc – analizira in s tem zasmehuje razne odločitve vladajočih. O tem ne piše prvič – v zbirki je objavljen tudi znan in eden najboljših pesničinih šansonov – Slinar. Če je večina pesmi in travestij na slovenske »domoljubne« pesmi, je videti, da je Slinar še vedno izstopajoča pesem glede na prispodobo, metaforo in jezikom samim. Gre za družbenokritične pesmi, s katerimi ne želi kloniti muham, ki so simbol slabega, neprijetnega. Ena izmed osrednjih pesmi v zbirki je tako Vladavina gospodarja muh, ki v celoti analizira motiv muhe, ki jo razčleni tako na besedni ravni kot na ravni samih lastnosti.

To je poezija, ki izriše prst proti moči in dviguje kakršno koli obliko ljubezni in vero v svobodo. Določene pesmi, kot je pesem Mavrična, učinkujejo kot himne: »Rodiš se pač kot bel ali pa črn, / zelen, rdeč pa zlat ali srebrn, / pravico imaš ostati to, kar si, / bedakom pa ponosno se upri!« Poezija vrata zapira vsaki fobiji – čeprav pretresa sistem – pa opozarja, da predvsem živi in pusti živeti.

Večina pesmi je tako spisanih v neposrednem jeziku, brez olepšanja. Makarovič prikaže pesmi »z ostrim krempljem«, kar je mogoče povezati z avtoreferenčnostjo: s krempljem podčrtano. Vse pa Makarovič gradi z željo po opozorilom po nevarnosti, sovražnosti in sklic ter opozorilo, kaj je dobro:

»Koncentracija sovraštva,

kombinacija laži

in poceni nastopaštva,

obrekljivec brez časti,

pljuval bi po partizanstvu

in se klanja domobranstvu,

rdeče zvezde se boji!

Partizanstvo je vrednota,

domobranstvo pa sramota,«

(iz pesmi Utrip laži)

Tako nas zbirka opominja in svari pred zlobo, koristoljubnostjo in izdajo. Kljub ostrini povedanega je zaznati veliko želje po boljšem in pravičnem svetu ter predvsem svobodi. A prav groza, ki jo Makarovič opaža, se spremeni na mlade, ki ta svet rešujejo – to je omemba mlade aktivistke Grete Thunberg: »Greta naš planet rešuje«. Kot zadnja pesem je Adijo, ki se ukvarja z motivom čarovnice, ki zaokroža celotno tematiko zbirke. Posamične verze iz pesmi je mogoče razumeti tudi kot grafite ali citate. Vladavina se začne povsod, a treba se ji je upreti. Udarci besed so močni in kažejo na ostrino pesničinih misli. Tudi ko se gre za kulturo, kot je to že večkrat dokazala.