Piše: Melanija M. K. Lamerov

FALCO

Ko sem prihitel domov, me je Klej res čakal v postelji, kot je obljubil. A je zopet spal, enako kot zjutraj, ko sem šel od doma. Skočil sem pod tuš in se namestil na visečo mrežo, da bi počakal, da se sam prebudi in me vidi ob sebi. Pritegnila me je Faye, ki je dvignila glavo sekundo pred tem, ko je Klej zavpil in se nenadno prebudil. Skočil sem do njega in ga prijel za ramena. »Sanjal si, v redu je,« sem zaščitniško rekel. Jezno je zaklel in se razgledal po sobi, kot da bi preveril, če je varno. Potem je zagodel in želel vstati. »Kam greš?« sem vprašal. »Delati moram, denar rabim,« je rekel in me skoraj zrinil s postelje. Na prsi sem mu položil svojo roko in ga zaustavil. Spogledala sva se, potem je dovolil, da sem ga potisnil nazaj v ležeč položaj. »Zakaj sem v tvoji postelji?« je vprašal. »Ker sem hotel biti blizu tebe,« sem odgovoril. »Si spal z mano v postelji?« je preveril. Odkimal sem. »Ne, v viseči mreži sem spal tistih nekaj ur,« sem odgovoril. »Všeč mi je tvoja postelja. Po tebi diši,« je rekel iskreno. Tega nisem pričakoval, vedno me je tako presenetil, ko je z mano delil, kar je čutil, čeprav se je potem kdaj takoj v naslednjem momentu uprl moji bližini. Nasmehnil sem se, se nagnil k njemu in ga nežno poljubil na usta. Eno stran čeljusti je imel še vedno zatečeno. »Klej, o čem sanjaš, ko imaš nočne more?« sem vprašal previdno. Pogledal me je in trznil. Nisem hotel siliti vanj. »O preteklosti,« je odgovoril kratko in jasno.

S prstom je podrgnil po moji široki usnjeni zapestnici, ko sva sama sedela v jedilnici in jedla zelo pozno kosilo. »Všeč so mi,« je rekel in pogledal še drugo na moji drugi roki. Odpel sem tri paske, s katerimi je bila zapestnica zaprta okoli zapestja, in jo ovil okoli Klejeve roke. Prav pristajala mu je. »Imej jo, sedaj je tvoja,« sem rekel in jo zaprl. »Posebna zapestnica je,« sem dodal in mu pokazal, zakaj je tako velika, široka in debela. Pokazal sem mu, kako prižgeš močno svetilko, če jo potrebuješ, kako iz zapestnice izvlečeš tri različna mini orožja, rezilo, kovinsko vrv in nožek ter kje ima skrite še tri dodatne naboje za orožje. Tega, da je v njej tudi sledilna naprava, mu nisem omenil. Želel sem, da jo nosi, a sem hotel tudi takoj izvedeti, kje je, če bi šlo kaj narobe. Zapestnice so bile izdelane in oblikovane posebej zame. Na prvi pogled nikoli ne bi uganil, čemu zares služijo. Zadovoljno se mi je zahvalil. Tudi Klej je bil navdušen nad skrivnostno zapestnico.

Pustil sem ga samega v jedilnici in skočil k Nalani v sobo, da bi jo povprašal, kako je. Našel sem jo, kako je brala revijo o rožah. »Kako si, Enric?« je vprašala in mi pomežiknila. »Dobro, hvala,« sem odgovoril. »Kako je Klej?« je preverila in se zraven nasmejala. Vedel sem, kam je ciljala. »Dober fant je, dobro srce ima. Takega rabiš zase, da te ohrani nad površjem pekla,« je rekla in se zresnila. Potem je v smehu dodala: Bolj pogosto mu je treba menjati posteljnino kot pa tebi, že nekaj juter je bila popackana.« »Nalani, no, to je njegova zasebnost,« sem rekel, a nisem mogel, da se ne bi tudi sam nasmejal. »Kaj, saj to ni nič takega. Včasih pozabiš, da sem vzgojila štiri sinove. Vse to sem že videla,« je rekla in me napodila iz svoje sobe, da bi lahko naprej v miru brala. 

»Kam je šel Klej?« sem vprašal Kieta, ko sem videl, da ga ni več v jedilnici. Zavzdihnil je in mi z očmi pokazal kup denarja na mizi v jedilnici, skritega med sadjem. »Kaj je to?« sem preveril resno. »Roel ga je nastavil, da bi videl, če ga bo Klej ukradel. A ni bila najboljša ideja, Klej je pameten, takoj je ugotovil, za kaj gre. Jezno je odvihral nazaj v tvoj del hiše,« je iskreno pojasnil Kie. Preveč dobro me je poznal, da bi mi skušal karkoli zatajiti. Besno sem odvihral v Roelovo sobo. Vstopil sem brez trkanja. Prijel sem ga za ramena, ga dvignil v zrak in ga vrgel v kot sobe. Niti branil se ni, točno je vedel, za kaj gre. »Daj mi ključe!« sem ukazal. Odkimal je. »Enric, prosim ne, samo to ne, ne bom več, obljubim!« je rotil. »Ključeee!« sem besno zavpil brez popuščanja. Pokorno se je splazil po kolenih in iz predala v mizi vzel ključe od studia. Vstal je in mi jih položil v dlan. Potem me je pogledal v oči in se mi opravičil. »Kako dolgo?« je v upanju vprašal. A se nisem trudil z odgovorom.

Kleja sem našel v kotu sobe, na tleh, v objemu Faye in Sile. Pogledal me je s solzami v očeh. Bil je zmeden in jezen. Odkimal sem. »Roel je bil, jaz ne bi storil česa takega. Klej, jaz vem, da ti nikoli ne bi ničesar ukradel. Upam, da se zavedaš tega, koliko ti zaupam,« je bilo vse, kar sem rekel.

Dostavili so mi predmet za gospoda DeFiore, ki ga je moja ekipa ukradla na Kostariki. Brez problemov smo ga pretihotapili čez meje in carino. Takoj sem se najavil na obisk k njemu. Tudi kovček me je čakal s še večjim zneskom, kot sem ga zahteval. Z denarjem je prosil, naj skrivnost o življenju njegovih hčera zadržim zase.

Dobil sem sms sporočilo od Ernesta: »Falco, našel sem tipa, ki jima dolguje Iron.« »Dogovori se za skupni sestanek. Danes!« sem takoj odgovoril. Ernest me nikoli ni razočaral. Globe in Musse sta me že čakala v Orlovem kljunu, ki so ga to popoldan izpraznili samo za nas. Noben od njiju si me ni upal zavrniti, čeprav nista vedela, za kaj sploh gre. V primerjavi z mano sta bila oba navadna amaterja. »Kako vam lahko pomagava, gospod Ansaldo?« sta vljudno vprašala. »Zakaj mislita, da rabim vajino pomoč?« sem takoj zabrusil nazaj. Takoj sta se zresnila. »Ne, ne saj nisem tako mislil,« je rekel en in drugi je nadaljeval: »Ne rabite najine pomoči, res je. Vaša moč je neprecenljiva, edinstvena, ste eden izmed najvplivnejših mafijašev na svetu,« mi je laskal od strahu. Zarežal sem se. »Dovolj nakladanja. Kaj imata z Ironom?« sem resno rekel in se zazrl vanju. Spogledala sta se. »Meni dolguje denar,« je mirno rekel Globe. »Meni dolguje denar in enega boljših mož, plačal bo za to,« je bil pogumen Musse. »Koliko?« sem vprašal Globea. »Še osem tisoč dvesto evrov,« je natančno odgovoril. Pokimal sem Ernestu in čez nekaj minut je prinesel kupček denarja in ga položil na mizo pred njega. »Koliko dolgov ima pri tebi?« sem preveril pri Musseju. »Nima on dolgov, od staršev so,« je odgovoril in se grdo zarežal. »Zresni se. Od staršev?« sem vprašal smrtno resno in dodal: »Povej mi vse, kar veš.« »Ni vreden tega denarja,« je odgovoril, a napačno. Razkuril me je, udaril sem ga čez obraz z zunanjo stranjo dlani. »Stara sta mu umrla pred štirimi leti, predozirala sta se. Delala sta zame, preprodajala naprej. Vedno se mi je zdelo, da mama več zase porabi, kot pa proda. Nista bila najbolj pametna. Mulca sta zlorabljala in maltretirala, še sreča, da je še živ. Govorilo se je, da sta ga tudi prodajala. Vse za malo denarja, ki sta ga vedno zapravila za dolgove in drogo,« je namesto Musseja pojasnil Globe.

Tudi Musse je razkril svoj znesek in z lahkoto sem ga poplačal, to je bil zame drobiž. Nič več me nista spraševala, nič več se nista upirala. »Pozabita nanj. Ne omenjajta ga več, še poglejta ga ne, če vama že slučajno kdaj prekriža pot. Jasno?« sem zagrozil brutalno resno.

Z Ernestom je v prostor vstopil Klej. Pogledal me je in se takoj postavil v obrambni položaj, ko je videl, kdo sedi pred mano. »Dolguješ še komu poleg teh dveh?« sem resno vprašal Kleja. Odkimal je. »Ne,« je rekel naglas. »Dobro. Tudi z njima si zaključil. Vsi dolgovi so poravnani. Če te še kdaj koli ogovorita, omenita ali pogledata, bosta imela vojno z mano,« sem pojasnil Kleju. Tudi moška sta še enkrat glasno potrdila dogovor. S Klejevega obraza nisem mogel razbrati, ali ga je situacija osrečila ali pa le še bolj obremenila.

Kasneje sem ga našel v ulici za pubom. Potreboval je čas zase. »Zakaj si plačal moje dolgove?« je tiho rekel. Opazil sem solze v njegovih očeh. Kot da ni mogel verjeti, da je končno brez dolgov. »Ker jih lahko. Ker mi ni vseeno zate,« sem odgovoril čim bolj enostavno. »Ampak jaz moram vseeno delati,« je vztrajal. »Okej, lahko delaš, lahko delaš tudi zame. Bodi moj hišnik, vrtnar, pleskar, mehanik … cel kup stvari je za urediti po hiši in vrtu. Ampak ne bom pa dovolil, da boš počel karkoli nevarnega, karkoli brezglavega,« sem bil strog. »Ne morem kar ostati pri tebi …« je nadaljeval. »Lahko ostaneš pri meni. Lahko pa tudi greš. A verjamem v to, da boš želel ostati. Zato bova šla po vse tvoje stvari, prekinil boš pogodbo za zanikrno stanovanje in zaživel znova … z mano. Me spoznal, mi začel zaupati,« sem pogumno rekel.

»Pridi, greva domov,« sem šepnil. »Domov,« je glasno ponovil in se zagledal v daljavo. »Okej, ampak bom spal v svoji postelji,« je zahteval. »Kakor želiš,« sem pritrdil, čeprav sem si želel, da bi ostal v moji.