Slovenski pisatelj in dramatik Tone Partljič je pri mariborski založbi Pivec objavil novo knjigo s pomenljivim naslovom Strnišča, Zgodbe o otrocih v vojni (2022). Avtor zgovornih fotografij je Stojan Kerbler.

Tone Partljič se v svojem novem delu vrača v vojni čas, dogajanje prve in druge svetovne vojne ter morijo v Bosni. Pisateljevi osebni spomini se povezujejo s pričevanji in življenjskimi zgodbami drugih ljudi. Pisanje je na prvi pogled realistično, vendar je v njem še veliko več. Literarni ustvarjalec opisuje trdo življenje kmetov in kruto usodo otrok, ki so bili na milost in nemilost izročeni odraslim ter pahnjeni v njihovo nasilno ravnanje. Avtor človeško zlo privede do skrajnosti, iznenada pa se zgodi, da zasije tudi žarek človečnosti. Ko je že slutiti, da bo skoraj patološki posameznik ali posameznica ubijal, morda celo otroka lastne krvi, se v nasilnem brezumnežu porodi obrat. V številnih intervjujih v času, ko je Tone Partljič dobil Prešernovo nagrado za življenjsko delo, je pisatelj večkrat povedal, da imajo njegovi junaki in antijunaki različne življenjske zgodbe, nikoli pa ni sam tisti, ki bi jih vrednotil in jih morebiti obsojal. Dogajanje se po navadi razplete tako, da ostane vsaj drobec upanja o človekovi neznatni spremembi na bolje, pri tem pa je Tone Partljič tudi mojster obratov, nepričakovanih razpletov in presenečenj. Pisatelj velja za zelo duhovitega in družabnega človeka, takega, ki zna ljudem prinašati posebno energijo in smeh, v kratkih zgodbah, strnjenih v spomine na vojno, pa ni humorja, temveč je avtor resnoben. Vse skupaj je preveč grenko in strašno, da bi lahko vzbujalo kakršnokoli veselje. Na primer doživetje fantov, ki med drugo svetovno vojno najdeta pilotovo odtrgano roko, je mučno in že skoraj groteskno, vsekakor pa tragično in literarizirano pričevanje o nesmiselnosti vojne, posameznikovi nemoči in izročenosti v absurdni in vsiljeni čas. Slavilne besede in fraze v spomin na padle in kako drugače umrle zmeraj izrekajo tisti, ki so bili na varnem in so preživeli ali pa so imeli »srečo«, da so bili samo ranjeni in so po vojni, kakor so vedeli in znali, tudi s kriki v noči, nadaljevali svoje življenje ali samo životarili, saj so rane ostale tako na telesu kot na »duši«.

Poglavitno sporočilo Partljičeve knjige bi bilo mogoče strniti v spoznanje, da so otroci najbolj tragične in nesmiselne žrtve vojne, saj ne vedo in ne morejo vedeti, kaj šele razumeti, kaj se pravzaprav dogaja. Kličejo svoje drage in bi radi kruha, a jih pobijejo in jim vzamejo prihodnost. Po vojnah ostane nekakšno strnišče, in to ne samo kot njiva, na kateri je bilo požeto žito, temveč se tudi ljudje, zaznamovani z vojno, počutijo, kot da so opusteli; cele dežele so videti kot pusta strnišča. Pisatelji zapisujejo zgodbe, ki jih piše življenje, in le-te pripomorejo, da se na strnišču pojavijo novi poganjki, zeleni in neznatni, vendar rast, ki ljudi navdaja z upanjem, da bo slehernik nekega dne vendarle zaživel človeka vredno življenje. Tisti, ki ubijajo otroke, namreč onemogočajo prihodnost. Otrok ni na svetu zato, da okrog njega pokajo puške in padajo bombe, temveč ima vso pravico, da ga nekdo vzame v naročje in mu ponudi varno zatočišče. Otroci v Partljičevi knjigi pa so pahnjeni v okoliščine, v katerih občutijo samoto in zapuščenost. »Otrok je srečen, če ni lačen, srečen pa še posebej, če je nekje blizu mama, h kateri lahko steče in se stisne ob krilo in jo zgrabi za roko. Ampak mama je daleč. Predaleč, v nekem drugem, prejšnjem svetu.« (str. 51)

Tone Partljič je dober opazovalec in opisovalec. Tudi kadar piše o najbolj krutih dogodkih, njegovo pisateljsko oko vidi, kaj se dogaja v naravi. Opazuje novo rast, vremenske spremembe in tudi lepoto. Včasih se mu zazdi, da so ljudje podobni naravi – izmučeni od dolge vojne, pomanjkanja hrane in drugih neprijetnosti. »Kot da bi bila bolna celo pokrajina z drevjem in vrtačami in skalami. Kot da tudi živalim in ljudem nekaj manjka. Kot bi bila že zemlja in rastje slabe volje.« (str. 6)

Avtor piše v razgibanem in estetsko kakovostnem slogu, tu in tam zaradi večje slikovitosti uporablja tudi narečne izraze. Dogajalni čas in prostor sta določena (Pesnica, Bačka, Sarajevo), nekako postmodernistično so v ležečem tisku dodana različna pisma, pričevanja in celo pesmi. Pisatelj je tudi zgodovinar in dokumentarist, sam omenja poglobljen študij in pregledovanje zgodovinskih dokumentov. Obnavlja vojne dogodke, išče rdečo nit in vzklikne, da se vojne ne bodo nikoli končale. Pravi, da v vojni narodi iščejo prijatelje in zaveznike, obenem pa določijo, koga morajo ljudje sovražiti. Tudi sicer avtor za določene besede in besedne zveze uporablja kurzivo, morda zato, da bi jih bolj poudaril ali pa zaradi večje pripovedne prepričljivosti. Kadar piše o tragičnih zapletih, skuša ohranjati obvladanost, zato pa je to, o čemer teče beseda, toliko bolj prepričljivo in pretresljivo, na primer podivjano pretepanje nemočnega otroka, udarci, ki jih izvaja ženska s hudičem v sebi.

Na koncu knjige avtor sam spregovori o svojih zgodbah. Pisal jih je, ko je dopolnil osemdeset let. Zdi se mu, da je morda postal bolj izkušen, strpen in tudi bolj občutljiv za stiske drugih ljudi, celo do živali in dogajanja v naravi. Za pisatelja je dobro, če v sebi obdrži otroka, saj to pomeni, da se še zmerom čudi mnogim stvarem in ljudem. Vedno bolj se zaveda, česa vsega še ne ve, česa še ni prebral (Partljič je eden redkih, ki skrbno spremlja knjižne novosti pisateljskih kolegic in kolegov). »In upam, da bom odkrival svet in ljudi in se učil do zadnjega diha, dokler bom pač priseben. Navsezadnje se moramo naučiti tudi umreti.« (str. 150)

Pisatelj piše o svoji naklonjenosti do otrok in sreči ob rojstvu hčerke Mojce in vnukinje Urške, sorodnic, ki sta postali znani in uveljavljeni slovenski igralki. V njegova literarna dela so vstopali tudi otroci in upa, da se mu je nekaj v zvezi z njimi posrečilo. Ko se je končala druga svetovna vojna, mu je bilo pet let. Otroke so med vojno pobijali, jih izselili, ukradli ali pa so zgoreli v plamenih požganih hiš. »Zame so vsekakor otroci največje žrtve vojn, ki jih tako ali tako zakuhajo večkrat patološki militaristi – odrasli. Otrok ne more razumeti, za kaj gre, kje so vzroki za nenadno spremembo iz miru v zlo. Otroci bi bili radi z mamo in očetom, radi bi v miru spali in ne bi bili radi lačni. In da jih ne bi bilo strah.« (str. 152) Presenečen je, da ljudje govorijo o zadnji vojni, saj po njegovem mnenju vojn v resnici ni nikoli konec. Priznava, da ga zaradi dogajanja v svetu včasih obhaja nelagodje (besedo zapiše v ležečem tisku). Njegove zgodbe so neke vrste opomniki, da bi v svetu moralo biti drugače. »Po vojni ostanejo bodeča in boleča strnišča kakor po žanjicah na njivah.« (str. 158) Partljič omeni, da mu je nekdanji predsednik naše male države (v mislih ima Milana Kučana) pripovedoval, kako sta v ruskih kolonah s sestro iskala očeta (rekla sta mu »papek«), oče pa je bil tedaj že mrtev. Devet črtic je »dokument« pisateljevega nelagodja. Ve, da knjige ne spreminjajo sveta, čeprav humanisti in pisatelji sanjajo o tem, vseeno pa se ni mogel upreti, ko se mu je zgodilo, da so te zgodbe in otroci v njih začeli trkati po njegovi glavi, in zato je napisal knjigo, ki bi ji, kot sklene, najraje dal naslov Da se ne pozabi.

Zgodba zase, vendar tudi čudovito dopolnilo vsebine knjige Strnišča, Zgodbe o otrocih v vojni, so fotografije mednarodno uveljavljenega in večkrat nagrajenega mojstra umetniške fotografije Stojana Kerblerja, Prešernovega nagrajenca za življenjsko delo. Fotograf na posnetkih ujame otroško zvedavost in igrivost, pa tudi žalost in nemoč. Dve umetniški zvrsti, literarna in fotografska, se povežeta v estetsko dognano celoto.

Marija Švajncer