Piše: Martina Potisk
Majda Koren: Čarobna kost. Ilustrirala Tanja Komadina. Mladinska knjiga, 2022 (Knjižnica Čebelica, 471)
Pisateljica in pedagoginja Majda Koren (1960) se v zadnjem obdobju predstavlja z razgibano zgodbo za začetniške bralce, ki se odvija pod naslovom Čarobna kost. Tukaj v polnem pričakovanju spremljamo poskočnega psička Čara na sledi za slavno čarobno kostjo iz najdene knjige o nepojasnjenih pasjih skrivnostih. Čaro se mora ustaviti v treh »trdoživih« deželah, da lahko končno izvoha in izkoplje poskrito kost ter da – kot odreja prerokba – nazadnje postane neviden še sam, kar na ozadju sporočanjske sproščenosti prikladno prikaže tudi izbrana ilustracija.
Knjiga pretanjeno in z nemajhnim prizvokom dobre volje pretresava prepoznavne pasje posebnosti, radosti in navade, ki jih pisateljica pronicljivo potencira s prispodobo iskanja pradavne (»nevidne«) kosti. S tem namenom uvaja premetenega in prizadevnega psička Čara, ki že s svojim poimenovanjem opozarja, da je nekaj posebnega, in ga pomalem postavlja v vlogo pravega pasjega popotnika in nadarjenega detektivskega junaka. Čaro, četudi t. i. mešanec, ni nič slabši od kakega pasemsko plemenitejšega prijatelja, nasprotno – ko naposled najde kost, nedvoumno dokaže, da lahko indiskretno nadkrili tudi še tako nadarjenega jazbečarja.
Zelo dobrodošlo delujejo popestrene oznake (mdr. “čistokrvni mešanec”), kot tudi različna retorična izrazja, ki ustvarjajo povedno pričakovanje in napetost, a obenem bralca vabijo v osredje bralnega dejanja. Tu so še nezanemarljive aluzije na pravljične perspektive, vključno z odkrivanjem in/ali odkopavanjem skrivnostnega predmeta, prostranostmi treh dežel in mikavnim odmerkom čarobnosti, verodostojno poustvarjenem v pričujočem pasjem »vesolju«.
Ni mogoče prezreti posrečenih ilustracij Tanje Komadina (1976), ki skozi dodatne detajle prikladno prebujajo domišljijo in povedano nadgradijo s pedantno podloženimi pomenskimi plastmi; med drugim predočajo podobo soseske, iz katere Čaro odkolovrati v svet, nemalokdaj pa povedo tudi kaj takega, kar v napisani pripovedi ni posebej prikazano in izpričano, a je povsem verjetno. Tu se srečamo s Knjižnico pod krošnjo, kjer prebiva ptič, ki Čara, kot izhaja iz ilustracij, kasneje spremlja na nepredvidljivi poti in posledično kot neutrudni detektivski kamerad konkretneje doprinese k (pris)podobi »klasične« detektivske dvojice.
Le da morda umanjka poslednji preobrat – nekaj presenetljivega ali pretresljivega, nekaj drugačnega od tega, kar narekuje prerokba, da torej najditelj poveličevanega »priboljška« postane neviden. A seveda se tudi v tem kaže kanček čarobnega; če ne drugega, ostaja vsaj spoznanje, da Čaro s svojo spretnostjo in prebrisanostjo prekaša marsikaterega pasjega princa.