Petkov popoldan se je vlekel kot ponedeljek. Jože se je presedal s stola na kavč in spet na stol. Hrana mu ni dišala. V roki je vrtel tretjo pločevinko piva. Anonimno pismo mu ni dalo miru. Grebel je po mislih in iskal odgovore na vprašanje, kdo bi lahko bil neznani pošiljatelj, in kako se je lahko pismo brez znamke in poštnega žiga znašlo v njegovi torbi. Mogoče je to potegavščina. Službeni kolegi so mu jo nekajkrat zagodli. Med pošto so pomešali pismo lažne oboževalke in sporočilo o dobitku na loteriji. Pisanje oboževalke je vzel zares, medtem ko je sporočilo o dobitku na loteriji takoj prepoznal kot lažno, ker ni denarja po nepotrebnem zapravljal. Bolje je imeti vrabca v roki kot goloba na strehi, se je hahljal.

Nenadoma se mu je posvetilo. Za nasvet lahko vpraša sosedo Veroniko. Tisto damo, ki ima svojo tarot oddajo ob poznih večernih urah. Menda je mnogim pomagala rešiti velike težave. Kot da bi napolnil baterijo, je skočil pokonci in kar v copatih stopil do sosede v spodnjem nadstropju. Nežno se je dotaknil zvonca in čakal. Nič se ni zgodilo. Vrata so ostala zaprta. Pozvonil je še enkrat, tokrat bolj odločno, rezko. Zastrigel je z ušesi in prisluškoval šumom na drugi strani. Vrata so zaječala in na pragu je stala Veronika. Ne da bi odgovorila na pozdrav, je privzdignila levo obrv, našobila sočna usta in ga z mehko kretnjo desne roke povabila, naj vstopi. Veronika ga je posadila na spinalis in Jože je skoraj padel s tega ergonomskega stola, ki se je zamajal ob vsakem njegovem gibu. Veronika je sedla za mizo, obloženo s pisanimi kristali, vzela v roke karte in jih mešala. Tišina in  napetost v zraku se je zgostila. Jože je začel pripovedovati: »Gospa Veronika, k vam sem prišel.«

Veronika ga je grdo pogledala, zato je umolknil. Spet je mešala karte in jih polagala na kupčke po pet in sedem. Nenadoma se je z globokim glasom, kot da prihaja iz soda, oglasila: »Ime in letnica rojstva.«

»Jože, 26. april 1960,« je s tresočim glasom zamrmral.

Spet je mešala karte in jih prelagala. »Kaj vas teži?« je vprašala.

»Ribe, ribe naj bi lovil,« se mu je zatikala beseda.

Nasmehnila se je: »Ribe! Danes ste že drugi, ki govori o ribah. Poglejmo, kaj pravijo karte. Ribolov je dober za živce, ker jih pomirja. Sveži zrak dobrodejno vpliva na zdravje. Ribe so zdrava prehrana. Nižajo holesterol v krvi. Uživati bi jih morali vsaj enkrat tedensko.«

Jože je postal nestrpen: »Kaj pa pismo, pismo sem dobil!«

»Pismo, pismo,« je ponovila tarotarka. »Če niso računi in slabe vesti, so pisma v redu.«

Jože je imel vpogleda v karte dovolj. Vstal je in se hitro poslovil. Oddrsal je do svojega stanovanja, iz hladilnika vzel četrto pločevinko in jo vrtel v dlani. Nenadoma je opazil pod mizo kovanec. Seveda, kovanec bo poznal odgovor. Zavriskal je od veselja, pobral dva evra in ga zalučal visoko v zrak. Cifra, cifra je vzkliknil, ga prestregel in ujel cifro.