Piše: Martina Potisk
Valter Čučkovič: Pobarvanka. Ilustracije: Rosana Lorbek. Kulturni center Maribor, 2022 (Frontier, 216)
Pesnik Valter Čučkovič (1959) v svoji pričujoči pesniški zbirki Pobarvanka nadaljuje s perspektivo pretresavanja slepote in njenih pojavnih oblik. Nič nenavadnega, da vidnejša vloga pripade posebnim barvnim »conam«: od biserno bele in radožive rdeče do vseh vmesnih variant. Tu nastajajo in permutirajo predirni kontrasti, ki naslikajo prikladno pobarvana okrožja izkušenj, odsevanj in domišljije. S tem nadalje prepričljivo součinkujejo sopostavljene ilustracije, napravljene v slogu pobarvank (t. i. mandal) za odrasle, z nadimno belino in načelnimi (cvetnimi) motivi, ki kar kličejo, naj jih prepredemo z barvami.
Naslovno ilustracijo je prispevala Darinka Lozinšek.
Pesmi se nizajo v pravilnem abecednem redu, kar sicer ni ravno navada, a vsaj vajeno omogoča, da se osnovna opisna pozicija pomenljivo priliči beli barvi. Ta ne nazadnje predstavlja osrednje izrekanjsko obzorje, na ozadju katerega pesnik prekriva poustvarjena prostranstva z nemalokdaj pravljičnimi prividi. Skozi obujeno podobo slepega pesnika pa postopoma prodira permanenten romantično-mitični melos, ki nasnuje premnoge pesemske paralelizme in nenadejane preobrate. Tu običajno prednjačijo pesemski poskusi srednjega obsega, odmerjeni v previdnih plasteh, z izmuzljivimi izpovedno-pripovednimi prizvoki in monolitnimi metaforičnimi toni.
Ko skrbno obroblja prikazano »pobarvanko«, pesnik pronicljivo preskakuje iz pretečene prabitnosti v sedanjost in iz prestrezane notranjosti v prvinsko polbudno stanje. V omenjenih pesmih pomalem odsevajo nasprotja med prostrano svetlobo in mrakom, kot tudi odmevi turobnega in brezčasnega brezbarvja, a zmeraj spretno prebarvanega in preglašenega z razvejanostjo notranjih nagibanj. Pesnik smelo slalomira skozi verze in z nemalokrat nedvoumnimi konturami oklesti razlike med navideznim, nevidenim in nevidnim. Skrajno prosojna ozračja iz pričujočih galaksij se medsebojno oplajajo, mešajo, spajajo in se naposled prepletejo v pesnikovem neustavljivem iskanju predane ljubezni in pridružene dvojine.
Pobarvanka bralca budi ne le z odstrtimi barvnimi niansami, namerjenim rimanjem in pospremljenim humorjem, ampak tudi s svojskimi jezikovnimi natekanji in notranjo kohezijo. K slednji spada pramensko stikanje in pomenkovanje podob pod predočenimi naslovi, kar nudi nadih modernosti in obenem obzirno briše brezna med budnostjo in oblazinjenimi sanjami.