Kos se je globoko zamislil in zavrtel številko internega telefona 99. »Albin, pridi! Imam primer.«

Čez nekaj minut je, ne da bi potrkal, v kriminalistovo pisarno vstopil priletni Albin. Razvlečena črna majica z napisom freedom, preluknjane kavbojke in bele superge se niso skladale s podobo javnega uslužbenca. Še manj dolgi redki lasje, speti v čop z navadno rdečo gumico. Albin je bil nekoč heker, danes pa ugledni član družbene skupnosti.

Hekanje, oziroma pravilneje crackanje, je način, ki ga hekerji uporabljajo za nepooblaščene vdore v oddaljene računalniške sisteme. Hekerji to opravljajo tako, da iščejo varnostne luknje sistema, v katerega želijo vdreti na način, da rušijo njegove posamezne komponente, onemogočajo njegov varnostni sistem ter poizvedujejo o njegovi zmogljivosti.

Albin je prvi računalniški vdor izvedel v najstniških letih. Kot maturant šole za informatiko je uspel vdreti v učiteljevo datoteko z e-redovalnico. Vdor je bil zelo preprost. Prijatelji so zadržali razrednika pred vrati z nepomembnimi vprašanji, medtem ko je Albin šaril po njegovem službenem računalniku. Profesor je imel vsa gesla prilepljena na ekran, zato je bil vdor v redovalnico mala malica. Albin je v njej sebi in prijatelju pripisal nekaj ocen. To dejanje je bilo povsem nedolžno. Sebi je na primer vpisal povprečne ocene, dvojke in trojke, kar je bilo zelo pošteno, saj za več ni znal. Hotel se je le izogniti nadležnemu spraševanju, da bi mu ostalo več časa za raziskovanje in pogovore z računalnikom. Žal so ga pri tem dejanju ujeli. Prepričan je bil, da bi se zanj vse dobro končalo, če se ne bi vmešal prijatelj Vlado. Vlado je hotel izboljšati ocene, Albin pa mu je pripisal tako kot sebi dvojke in trojke. Prijatelj se je razjezil in Albina zatožil razredniku. Sledile so grobe sankcije. Albina so izključili iz šole. Dovolili so mu le opravljanje izpitov in mature kot občanu.

Po končani šoli se je Albin na lastno pest lotil raziskovanja informacijskih sistemov in njihove občutljivosti. Povezal se je s sorodno mislečimi hekerji, ki so razbijali požarne zidove javnih institucij, se sprehajali po zaupnih datotekah in podatke javno objavljali. Ko je vdrl v bančni sistem velike banke, so ga ujeli in za nekaj let vtaknili za rešetke, da bi se socializiral. Vendar v zaporu ni ostal dolgo, ker je njegov stric najel odličnega odvetnika. V obnovi postopka je odvetnik obtožnico zoper Albina razcefral na drobne koščke in fantovo krivdo zmanjšal na velikost lešnika.

Vse te izkušnje so na Albina ugodno vplivale. Zresnil se je in zaposlil pri organu Ministrstva za notranje zadeve kot izvedenec za računalniške delikte.

»Kaj imaš zame?« se je Albin povlekel za v čop spete lase.

»Phishing.«

»Že spet?«

»Ja. Tokrat je žrtev moški.«

»A!« je zazijal Albin. »Jim je zmanjkalo ljubezni željnih dam. Sem zdravnik na misiji v Afganistanu, sem osamljen, samski,« je našteval.

Kos je potrkal po mizi: »Zdaj pa je dovolj. Tokrat je žrtev tako kot midva javni oziroma poštni uslužbenec.«

Albin je zažvižgal skozi zobe: »Ga izsiljujejo? Je plačal?«

»Na srečo ne. Ni imel denarja. O podrobnostih še bova govorila. Grlo imam povsem suho. Pridi, greva na pijačo.«

»Kam?

»V grajsko kavarno.«

»Prav, če ti plačaš,« se je zarežal Albin in sta šla.