Slovenska pisateljica in pesnica Vlasta Črčinovič Krofič je pri založbi knjig Kulturnem centru Maribor v Zbirki Frontier objavila novo knjigo, zbirko kratkih pripovedi z naslovom Kava in krof (2022). V kataložni zapis se je vrinila napaka – navedeno je, da se delo imenuje Kava in grof. Grafično zasnovo je pripravil Peter Dobaj, oblikovanje in prelom Romeo Štrakl, avtorica slike na naslovnici je Vlasta Črčinovič Krofič. Spremno besedo je napisala dr. Katja Bergles Bricman.

Pisateljica na začetku nagovori svoje »zveste bralke in bralce« in pravi, da se je v letošnjem letu v njeni malhi kratkih zgodb nabral velik šopek in zdaj ga želi deliti z njimi. Posamezna zgodba ni daljša od časa, v katerem lahko popijejo kavico ali dve in zaužijejo krof. »Zgodbe so napisane v razumljivem jeziku in z željo, da vas od morebitnih dnevnih tegob odpeljejo v druge svetove in da vas zabavajo. Morda celo podoživite stiske protagonistov, s katerimi se je mogoče poistovetiti in se jim nasmejati.« (str. 7) Literarno snovanje pisateljice Vlaste Črčinovič Krofič je pisano, iskrivo in povedno prepričljivo. Avtorica je dobra opazovalka in opisovalka, opazi sleherno podrobnost in zna dogajanje slikovito orisati. Lahko bi rekli, da je tudi v pisanju očitna njena slikarska nadarjenost. Opisuje zunanjost svojih protagonistk in protagonistov, njihova oblačila, barve, spremenljivo dogajanje v naravi in tudi občutke ljudi, ki se znajdejo v zapletenih življenjskih položajih. V knjigi prevladujejo duhovite in šegave zgodbe, kar nekaj pa je tudi napetosti in celo detektivskega raziskovanja. Dejavnice so večinoma ženske, ne več mlade, vendar domiselne in iskrivega duha.

Avtorica dobro pozna zakonitosti pisanja kratkih zgodb. Terminologija ni čisto poenotena: nekateri teoretiki še vedno uporabljajo termin kratka zgodba, so pa tudi taki, ki takšna besedila poimenujejo kratke pripovedi ali samo pripovedi. Na začetku pisanja je treba vzbuditi pozornost, zatem prikazati dogajanje ali dogodek, zelo učinkovito pa deluje končni obrat, torej se zgodi nekaj drugega od pričakovanega, presenečenje ali prijeten razplet. Avtorica pušča tudi odprte konce in s tem omogoči soustvarjanje svojih bralcev in bralk. Piše v prečiščenem jeziku in barvitem slogu, prepletenem s humorjem in blago ironijo. Tudi nečimrne in samovšečne antijunakinje zna pisateljica prikazati všečno in s prizanesljivostjo. Videti je, kot da ji ni vseeno, da se znajdejo v ogrožajočih situacijah in vse skupaj doživlja z njimi, primeri pa se, da te osebe ukrepajo nekako po svoje, kot se rado zgodi v odnosu med avtorico ali avtorjem in literarnimi liki. Le-ti si vzamejo posebno svobodo in počnejo vse mogoče, tudi take stvari, ki že sodijo v fantastične pripovedi. Pisateljica piše o ljudeh, ki govorijo v istem jeziku ali pa v domačem in tujem, ne glede na jezik pa jim ne uspe, da bi se razumeli in bi doumeli pravi pomen besed, temveč ga razume vsak po svoje. Spodbudna in prijetna pa je solidarnost, ki se včasih poraja na koncu. Ko je videti, da je že vse izgubljeno, zasije žarek sonca in upanja. Frizerka na primer izgubi svoj posel, v svojo družbo pa jo naklonjeno in z dobrodošlico sprejmejo brezdomci. Avtorica pravi, da frizerkino življenje spet dobi smisel.

Vlasta Črčinovič Krofič zna prepričljivo orisati težave, ki jih prinaša starost. Kadar je slabo vreme, je to lahko velika ovira za postarano voznico; na cesti tedaj občuti stisko in nemoč. »Sem marioneta, ki jo upravlja nevidna sila, ki šepeta: ne dotikaj se zavore, nežno dodaj plin, volan obrni v nasprotno smer.« (str. 30) Očarljiv je optimizem, ki ga zna pisateljica vnašati v svoje zgodbe. Ko je vse skupaj že videti brezupno, volan vzame v roke mladi sopotnik, študent, ki se odpravlja k izpitu. Preizkus znanja zaradi vozničine nespretnosti sicer zamudi, vožnjo pa mu uspe spretno izpeljati do cilja. Vse skupaj se konča s kavo in krofi in svet je spet lepo urejen.

Včasih pa težav ni mogoče razrešiti. Ljudje so prestrašeni in nagnjeni k samomoru, mnogi od njih skušajo svojo stisko prebroditi z antidepresivi in drugimi pomagali. Vlasta Črčinovič Krofič pravi, da je osamljenost bolezen sodobnega časa. Morda bi bilo na spletu mogoče najti sorodno dušo, toda to se vedno ne posreči. Veliko je nevarnih pasti in kdo ve, kako bi se vse skupaj razpletlo.

V kratkih zgodbah je očiten tudi duh časa. Kovidna kriza je ljudi spremenila in jih pahnila v negotovost. Posebnost avtoričinega pisanja je brskanje po preteklosti pokojnih sorodnikov. Ljudje odnesejo v grob marsikatero skrivnost. Med njimi so taki, ki pustijo za sabo dolgove, in oni, ki so skrivali svoj literarni talent in je po njihovi smrti mogoče obogateti z izdajo njihovih romanov. V eni od pripovedi je obujena Prešernova Urška. Tudi za sodobno spogledljivko se vse skupaj izteče tako kot v starih časih: vrtinec pogoltne dvojico, pred izdihom pa se mladi domišljavki vendarle posreči, da napiše sočno zgodbo. Pisateljica je šegava in govori o svoji ljubici, v katero se je zaljubila že pri šestih letih. S prsti je polzela o njej in iz nje izvabljala ubrano glasbo. Spremlja jo že vse življenje. »Zavedam se, da je v veliki meri oblikovala moj značaj. Naučila me je vztrajnosti in potrpežljivosti. V trenutkih osamljenosti jo vzamem v roke, raztegnem meh in se podam na pot obujanja spominov. » (str. 60) Ta ljubica je torej harmonika.

V Besedi o avtorici je navedeno, kako ustvarjalno bogato in pisano je življenje Vlaste Črčinovič Krofič. Avtorica je doktorica ekonomskih znanosti s področja financ, univerzitetna diplomirana pravnica in magistrica likovnih umetnosti. Piše prozo in poezijo, slika, izvaja mentorsko dejavnost in vodi kulturne dogodke. Kot literarna kritičarka in urednica sodeluje s Kulturnim centrom Maribor. Na literarnih natečajih je dobila vrsto nagrad, objavila in uredila je kar nekaj knjig.

Avtorica spremne besede dr. Katja Bergles Bricman pravi, da je delo Kava in krof zbirka slik iz sveta vsakdanje resničnosti, širino pa ji daje tudi občasen pobeg v fantazijsko sfero. »Zgodbe so napisane izjemno vešče, večinoma s humornim podtonom; včasih se vanje prikrade še kanček ironije, ki pa nikoli ne postane ostra. Nekatere se spogledujejo tudi s kriminalko /…/ in bi se z lahkoto razširile v privlačno daljšo zgodbo.« (str. 88) Teme so aktualne in primerne za vsako priložnost. Zgodbe so prvoosebne ali tretjeosebne, dogajalni prostor vseh je sedanjost ali bližnja preteklost oziroma prihodnost, vendar so vse zgodbe brezčasne. Dr. Katja Bergles Bricman na koncu vzklikne, da je knjiga vsekakor vredna branja.

Marija Švajncer