Po hodniku in šestnajstih stopnicah so Jože in kriminalista prispeli do Jožetovega stanovanja, kjer je neki moški ob škatli z orodjem klečal in vstavljal ključavnico.

»Kaj pa vi tukaj?« ga je s povišanim glasom ogovoril Jože.

Mojster ni uspel odgovoriti, ko se je na pragu pojavila Jožetova mama Marta Koren. »Jožko, kakšen nered imaš. Vrata brez ključavnice, v stanovanju zmešnjavo. Povsod so prazne pločevinke. Po tleh razsuta živila. Družinska ura s kukavico pa na tleh. Si zašel v slabo družbo? Ta dva, ki sta s tabo. Kako jima lahko zaupaš?« se je kot ploha vlilo iz maminih ust.

»Mama, to sta kriminalista. Pri meni se je zgodil vlom.«

»A,« je izdavila eno samo črko Marta in umolknila.

Jože je povabil kriminalista v stanovanje, medtem ko je ključavničar nameščal zadnji vijak v ključavnico in jo preizkušal. »Gospa Marta, ta bo pa držala,« se je oglasil mojster in rožljal s ključi.

Jožkovo stanovanje se je bleščalo od čistoče. Bilo je zloščeno, brez kakršnihkoli sledi, ki bi jih pustili morebitni vlomilci. Le stena z belo lisa, obkrožena s temnim okvirjem, je pričala, da je bil nekoč pred njo postavljen nek predmet. Lahko bi bil TV sprejemnik, tako kot je izjavil Jože.

»Gospoda, sedita prosim. Bom skuhala kavico. Voda bo hitro zavrela,« je vabila mama Marta.

»Gospa, vašo izjavo rabiva,« je rekel Špes. »Kave ne bova. Je preveč spijeva v službi.«

Marta se je zrušila v fotelj in pripovedovala: »Jože se neprestano izgovarja, da me ne more obiskati. Saj veste, delo in delo. Uslužbencem delodajalci ne prizanašajo. Več delaš, več ti nalagajo. Pa sem si rekla, da ga bom malo razveselila. Skuhala sem pasulj. Veste, tega ima Jožko najraje. Pa še več dni ga lahko je. Sam si tako ne kuha.«

Špes jo je težko ustavil: »Gospa Marta, povejte, v kakšnem stanju ste našli stanovanje.«

»Grozno zanemarjeno. Tisto, kar naj bi bilo v kuhinjskih regalih, je ležalo na tleh. Na vrhu vsega pa je ležala naša dragocena stenska ura s kukavico.«

»Mama, ura ni dragocena. Je antikvar rekel, da je brez vrednosti.«

»Jožko, ne ugovarjaj! Ura ima neprecenljivo vrednost. Na steni jo je imela že tvoja prababica,« ga je strogo oštela mama.

»Gospa Marta, kako pa ste vstopili v stanovanje?«

»Sploh ni bilo zaklenjeno. Manjkala je kljuka. Manjkala je ključavnica. Na vratih je zijala luknja. Zato sem poklicala našega znanca ključavničarja. Delo vedno hitro opravi. Pa še poceni je. Se zmeniva za plačilo na roko, brez računa.«

Špes je zaprl oči in se odhrkal. Pretvarjal se je, da je to zadnje o plačilu brez računa preslišal. Končno si ljudje morajo pomagati med sabo. Vedeževalka Veronika pobira prostovoljne prispevke, ključavničar opravlja delo na črno. Tudi Špesova sestra najema varuške in čistilke na podlagi ustnega dogovora in kjer je le mogoče sprejme ponudbo brez računa. Končno mora tudi mali človek preživeti, čeprav uvrščajo tovrstna dejanja med koruptivna.

Kriminalista sta še malo posedela in poslušala plaz Martinih besed o tem, kako priden je bil Jožko kot dojenček, in da si je proti njeni volji izbral poklic poštarja. Vedno je bil odprte glave in lahko bi postal karkoli, zdravnik ali politik, mogoče celo predsednik države. Obiskovalca sta vstala, pobrala službeno opremo, ki je v stanovanju nista uporabila, ker so bili vsi sledovi temeljito odstranjeni.  Premaknila sta se proti izhodu in po stopnišču odhitela proti službenemu vozilu.