Za cikel člankov Prevodni prebliski na portalu Kulturno medijskega centra Slovenije smo k sodelovanju povabili priznano prevajalko Urško P. Černe, ki bo v teh člankih predstavila droben del svojega prevajalskega opusa. S ciklom člankov Prevodni prebliski želimo izpostavljati prevodno literaturo, ter morda tudi podati majhen vpogled v prevajalske probleme in dileme.

Andreo Winkler (* 1972) sem izbrala, ker je ena najbolj samosvojih, monoloških literarnih ustvarjalk povojne Avstrije – in ker s tem ostaja odprto vprašanje recepcije: kdor gre proti toku dinamičnega, očarljivega, razumljivega fabulativnega pisanja, ima manj bralcev, le-ti pa so sladokusci. Tekst je počasni posnetek v naravi in v človeški naravi.

Andrea Winkler: Iz trave

Ko bom z nogo najprej stopila na travnik, bo moja roka pogladila visoko travo, se vrhov le dotaknila, in bom dvignila glavo in rekla da, res, moja roka, moja zelo resnična roka. Morda si bom popravila lase za uho, da si bom lahko še bolje zamislila odgovor, teman glas iz visoke trave tja proti nebu, ob nekaterih besedah skoraj zamre. Med stopanjem proti drevesu roka ne bo počela nič drugega in tudi jaz ne. Pol kilometra ali cel kilometer, ko se drevo ne približa in ne oddalji, bi rekla moja roka, moja zelo resnična roka, in vsak hip si bom v pričakovanju odgovora popravila lase za uho. Ko bom stopila na travnik, kar je zdaj že neodložljivo, v svet zelenja vsenaokoli, samo zelenja, me bo zelenje spominjalo na žive meje in grme v vrtu, ki sem se jim na gugalnici približevala in oddaljevala in ob tem vzklikala: Morje, ga vidite? In, ali slišite brlizg ladje, ki se ravnokar sidra v pristanu? Kot bi ne vedela, da je bil to pravzaprav vlak, ki je zapeljal na postajo, in da je bila postaja ena najmanjših na svetu, in da se je zvok, ki ga je vlak zabrlizgal v vrt, gotovo skoraj zapletel v grmih, ki so ga zamejevali. Ali slišite ladjo, ali slišite bližajočo se ladjo? Tako sem govorila, ko sem zamenjevala zelenje z modrino, in tako sem se gugala proti nekomu, ki je stal v bližini, pa četudi kamnit, s čepico, ki mu je lezla na čelo. Tale je zmeraj ostajal, nikdar ni odhajal, po licih mu je tekla voda in se ni nikdar vpila v kožo, je ni pordečila, je ni osolila. Okrog tega sem nekaj časa skakljala kot ptica, od okna k mizi, od mize h komodi, da sem dolivala vina, in potem iz sobe, po stopnicah na podstreho. Ostala bi tukaj, koder domuje mora, rada spim tukaj gori, od koder me strašiš. In da potem ne bi še enkrat izgubila noge! Sem prodira šum morja, šumí še v enakomernem tolčenju železne palice po zaklenjenih vratih. Ko je tako, se vedno še enkrat znajdem tam, ne morem drugače, tudi tukaj, ko z roko pogladim visoko travo, ko dvignem glavo in vzkliknem, moja roka, moja zelo resnična roka. Moja roka se bo z mano približala drevesu, splezala po deblu in lubju, morda pa bi rada počela kaj drugega, se morda, kot takrat, ovila okrog vrvi in vedela, kaj naj sploh stori, namreč nič, skoraj nič. Zdaj postavim nogo na pot, hodim in hodim in si popravljam lase za uho, da bi še bolje slišala teman glas iz trave, usmerjen v nebo, morda. Temu glasu sem nekdaj postavljala niz vprašanj: Še veš, da –? Se spomnite, da ste me prišli iskat –? Da nekaj takšnega vprašaš neki glas, izzven, nič drugega! Nagovoriti izzven, kot da bi zato pridobil telo, trup čistih obrisov, ki ga potem roka lahko pogladi tako resnično kot tole travo pred mano! Nakar mi bo to lepega dne skoraj sililo v usta in nos, skoraj čez ušesa. Potem bo šele zašumelo in zdaj me svari s tem tolčenjem vsenaokoli, ki je v šumenju vse glasnejše, naj peto močneje uprem v tla, ker tako glas postane votlina, kamor se uležem. Votlina tam zunaj, z ozko špranjo, skozi katero prodira svetloba. V katero vtaknem roko, da mi stena nato odzrcali svetlobo, odtenek senc? Tako bi glas še razločneje slišala, tako bi mi nedvomno dal odgovor: Bi mogoče rad po dolgem času spregovoril iz telesa? Bi rad okrog sebe čutil kožo, lase, roko, neko zelo resnično roko? In takrat se zakrohota, kot takrat v sanjah, glasno, kot krulež, nikakršnega tihega joka, ki morda sploh nikdar ni sledil. To ostaja, kot tudi vse drugo, kakor ladja, ki je bila vlak, škripanje lesa pri guganju gugalnice in voda, ki je tekla po licih in se odtrkljala z njih, kot bi bila lica kamnita. Vsaka kaplja je morje, verjemite mi vendar! Vsak glas iz skoraj najmanjše železniške postaje na svetu je klic ograji! Pokukajte skoznjo in vidite samo veter, ki ga ustvarja vse to gibanje, planje las, nog, dolgi šal okrog vratu, in vsa ta slepila za prazen nič! Ta, ki je igral leva, je obležal v pesku in tiho joka za mano, tiho joka zaradi vsega tega nerazumevanja, zaradi tega, ker je preglasno in prepogosto rjovel. Zaradi tega, ker sem se tolikokrat vrnila, kljub rjovenju, ki bi me lahko posvarilo? Takšna vrnitev stopnjuje bojazni in hromi tistega, ki se je vajen z ukano vtihotapiti v tuja ušesa, takoj potem pa kot popolnoma drugačna oseba pusti, da mu glava omahne na krožnik. Ali bi rad izginil, drugam, kot jaz? In daleč iz mojega vidnega polja? Da ne rečem več ne ti ne vi, meni nič tebi nič nič več? In da ne slišim več glasov, glasov iz trave v nebo, nobenega izzvena, ki mu odgovarjam, v katerega mešam svoje brundanje. Težko da bi, brez tega glasu, brez njegovega izzvena, šla naprej po svoji poti, poti v visoki travi do drevesa, težko bi splezala nanj in daleč daleč zdrsela s pogledom in nekje v travi razpoznala majhno barvno piko, dihajoče telo, ki se proži proti soncu, živo do zadnjega vlakna. Potem bi oblikovala dlani v lijak, da bi bil šepet še krepkejši in enkrat potem bi ga malo, ampak res samo malo, napela: Ladja! Žvižg, ki je napovedoval ladjo, je iz lokomotive sive pradavnine zabrlizgal proti meni, na moj vrt, in je zate odpiral vrata, še več vrat, že v času, ko si bil še v najbolj oddaljeni daljavi, ko še nisi bil niti oblak niti senca. Zgolj žvižg, zvok, zmešnjava med vlakom in ladjo, zame, ko v hipu skočim z gugalnice in na trdnih tleh stečem k ograji in z očmi skoznjo naslikam obzorje, od koder proti meni plava splav. Tako mora biti! To me rešuje, to mi pomaga, da me ne povleče noter. (…)

(Bachmannpreis: http://archiv.bachmannpreis.orf.at/bachmannpreis.eu/sl/node/2183/ )

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.