Predstavljamo izbrana poglavja iz monografije Medkulturnost in sodobni slovenski roman.

***

***

UVOD

Izrazi, kot so medkulturnost, medkulturni dialog, medkulturni stik, medkulturni konflikt in podobni, so vse pogosteje prisotni na mnogih področjih človekovega delovanja, zato ni nenavadno, da jih najdemo tudi v sodobnih literarnovednih študijah. Te se med drugim lotevajo raziskovanja bolj ali manj zapletenih razmerij med literarnimi besedili in njihovo (med)kulturno zavestjo, pri čemer so literarna besedila običajno opazovana skozi prizmo kulturnih študij, kar ne nazadnje pomeni, da nastopajo kot pragmatični instrumentariji za empirično in iz tega razloga preverljivo poustvarjanje ali razbiranje realnih (med)kulturnih stanj (Leskovec 2008: 268–269; prim. Mecklenburg 2003). Kot vemo, ravno medkulturna (in nasploh kulturološko naravnana) literarna veda reducira in degradira literarna besedila na raven mimetičnega predstavljanja tujekulturne resničnosti, pri čemer voljno spregleda njim s strani avtorja odmerjen estetsko-semantični naboj (prim. Matajc 2008). Tako v večji meri prihaja do pretiranega krčenja široke množice literarnovednih raziskovalnih strategij: medkulturna literarna veda je praviloma opremljena s precej predvidljivim metodološkim aparatom, na ozadju katerega izrablja instrumentalizacijo literarnih besedil kot temeljno bližnjico do bralčevega izkušanja tujekulturne stvarnosti. Toda četudi so literarna besedila konstituirana kot umetniške konstelacije posameznih (tuje)kulturnih realnosti, mentalitet, tradicij ali krajin (prim. Juvan 2006), zato še niso verodostojna kulturna obeležja, ampak »samo« (možne) evokacije nekega avtorsko izostrenega medkulturnega mišljenja; najbrž medkulturna literarna veda ravno zato zanemarja polje znotrajbesedilnega insceniranja medkulturne pojavnosti, ki se nakazuje s specifičnimi pripovednimi prijemi in slogovnimi poudarki.

K nastanku monografije je posebej pripomoglo spoznanje, da dosedanja preučevanja medkulturnih stanj in pojavnosti v okvirih slovenskih literarnih besedil temeljijo predvsem na enoplastnih pristopih in da kompleksnejša sistematizacija izvirnih avtorskih inscenacij (konkretizacij) medkulturnosti v slovenski književnosti še ni bila napravljena (prim. npr. Borovnik 2012). V splošnem so prepoznavnejši (npr. slovenistični) razmisleki o literarnem insceniranju medkulturne pojavnosti razmeroma redki in/ali osredinjeni izključno na: a) medkulturno recepcijo slovenščine kot drugega ali tujega jezika (prim. Mikolič 2004), b) imagološko rekonstrukcijo medkulturnih razmerij (prim. Hladnik 2005), c) medregionalna stikanja sosedskih književnosti (prim. Borovnik 2012).

Z ozirom na zgoraj omenjeno po eni strani stremimo k neposredni zapolnitvi vrzeli v dosedanjem literarnovednem raziskovanju, po drugi strani pa se namenoma in skrajno previdno odmikamo od izhodišč in načel kulturološko naravnane literarne vede. Menimo namreč, da literarne raziskave ne smejo vegetirati ali obstati na ravni »neambicioznih« (re)konstrukcij in povzemanj, ki literarno insceniranje medkulturnosti povsem prekrijejo s plaščem povzemalno-informativnih tendenc, temveč se morajo osredotočati na specifične poudarke znotraj konkretnih literarnih inscenacij medkulturnosti, na primer opredeljevati delovanje literarnega subjekta v medkulturnem stiku. S tem namenom monografija razvija preglednejši pristop k preučevanju omenjenih inscenacij medkulturnosti, pri čemer za svoj predmet raziskovanja imenuje sodobni slovenski roman po letu 1991, vemo namreč, da roman v tem časovnem obdobju postane osrednja literarna vrsta; če so v osemdesetih letih kraljevale slovenske kratke zgodbe, je v devetdesetih letih nesporni porast doživel slovenski roman, ki vodilni položaj ohranja tudi v tretjem tisočletju (prim. Zupan Sosič 2011: 97). Sicer pa po romaneskni pripovedni praksi posegajo najrazličnejše generacije pisateljev, med njimi tudi tisti, ki se ne omejujejo na eno samo obliko. Poleg tega menimo, da je romaneskna proza že zaradi razslojenega notranjega ustroja in širokega obsega še posebej primerna za podrobnejše raziskovanje literarnih inscenacij medkulturnosti.

Kot rečeno: monografija se nagiba k preciznemu preučevanju mnogoličnih inscenacij medkulturnosti v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991. Ker stremi k premoščanju vsebinskih »pragmatizacij« in nasprotuje enopolnim preučevanjem, se že skraja oprijema interdisciplinarnega pristopa, ki ga izrabljamo v okvirih metodološkega (humanističnega) pluralizma. Tu velja poudariti, da monografija nima modelnega značaja, kar med drugim pomeni, da ne narekuje ali razvija enoznačnih raziskovalnih smernic, temveč je predvsem dopolnitveni prispevek k literarnovedni stroki, pri čemer stremi k čim bolj razgibani študiji prepoznanih inscenacij medkulturnosti.

Teza, ki jo potrjujemo, izhaja iz postavke, da v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991 najdemo med seboj nesporno podobne in primerljive inscenacije medkulturnosti. V monografiji se posledično posvečamo vprašanju, kateri so ključni nosilci in/ali pokazatelji (parametri) romanesknega insceniranja medkulturnosti. Cilj študije pa je ugotoviti, kakšne so inscenacije medkulturnosti v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991, kaj jih sploh opredeljuje in ali je mogoče govoriti o njihovem »daljnosežnem« ponavljanju, npr. na ravni starejše, srednje in mlajše generacije pisateljev in pisateljic. S tem namenom je pozornost najprej namenjena iskanju presečišč med splošno koncepcijo medkulturnosti in literarno vedo, nadalje pa analiziranju izbranih inscenacij medkulturnosti v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991. Ker ves čas stremimo k prečenju siceršnje metodološke omejenosti, se omenjeni cilj ne nanaša le na ločeno analizo izbranih romanesknih besedil, ampak tudi na primerjalno spoznavanje potencialnih sorodnosti in razlik med izvirnimi inscenacijami medkulturnosti na širšem obnebju sodobnega slovenskega romanopisja po letu 1991.

Monografijo sestavlja razvejana paleta poglavij. Namen prvega sklopa poglavij, ki ima praviloma prikazovalno-interpretativni naboj, je pojasniti, kateri idejno-pomenski poudarki povezujejo sorodni pojavnosti kulture in medkulturnosti ter kaj raznolike znanstvene vede pojmujejo pod pojmom medkulturnost. Tu izpostavljamo predvsem panoge in spoznanja, ki opozorijo na morebitne korelacije med pojmom medkulturnosti in romaneskno literarno obliko ter idejna izhodišča medkulturnosti pritegujejo na področje literarnovednih študij. V drugem sklopu izrabljamo kombinacijo interpretativno-analitičnih in literarnozgodovinskih raziskovalnih metod, pri čemer osrednjo pozornost namenjamo analiziranju posameznih inscenacij medkulturnosti v osemindvajsetih slovenskih romanih, kot tudi iskanju njihovih najbolj ključnih (in skupnih) potez. Tretji sklop poglavij predstavlja nadaljevanje prejšnjega sklopa, saj je namenjen primerjalnemu opomenjanju prepoznanih sorodnosti in razlik med posameznimi inscenacijami medkulturnosti na ravni izbranih besedil starejše, srednje in mlajše generacije; naj na tem mestu opomnimo, da je generacijska »pisanost« poetik ena od pomembnih kazalk raziskovalne relevantnosti, saj bi enogeneracijski nabor pisateljev in pisateljic neprimerno omajal merodajnost raziskave.

Monografija s svojim interdisciplinarno-pluralističnim pristopom posega v bolj ali manj problematično razmerje med literarno vedo in kulturnimi študijami. Ker nesporno prekrivni področji literature in kulture od nekdaj proizvajata vtis sorodnosti (prim. Matajc 2008: 283), se naša raziskava med drugim pomakne v neizogibno (vendar nikakor ne samoumevno) razmerje s koncepcijo kulture. Toda le načelno upoštevanje obojih raziskovalnih smernic, interpretativnih in primerjalnih, omogoča merodajne sklepe o »pravi« naravi in kontinuiteti izvirnih inscenacij medkulturnosti v sodobnem slovenskem romanu, kot tudi v književnosti nasploh.

***