Piše: Matej Krajnc

Sony, 2023

Ko sem leta 1991 po pošti (ne spominjam se več natančno, kako, a najbrž prek Vita, ki mi je takrat dobavljal Elvisa) naročil Dylanov box Bootleg Series 1-3, leta 1996 pa v ljubljanski Vinilmaniji dobil še različico na vinilkah, še ni bilo Youngovih arhivov, arhivov Joni Mitchell in tudi Springsteenovih ne. Nekatere butične založbe so izdajale retrospektive z neizdanim gradivom, denimo Charly in Bear Family, tudi RCA z Elvisom, noben/a živeči/a umetnik/ca pa še ni sistematično obelodanjal/a izbranih poglavij iz svoje diskografije, takih, ki so poprej ostajali v arhivih. Dylanu se je nekaj podobnega zgodilo že prej, sredi osemdesetih, ko je izšla zbirka Biography, a na tisti je bilo še precej studijskih, prej že znanih izvedb, takisto v sedemdesetih na dvojni Greatest HIts Vol. 2 ali na Masterpieces. Opogumljen z Biography je Springsteen leta 1986 izdal maratonsko zbirko koncertnega gradiva, Bootleg Series 1-3 pa naj bi ga leta 1991 navdihnila za album Lucky Town. Zdaj je pred nami že sedemnajsto Dylanovo arhivsko poglavje, tokrat eno mojih najljubših njegovih avtorskih: gradivo s snemanj albuma Time Out Of Mind, s katerim se je leta 1997 vrnil skoz velika avtorska vrata po nekolikanj bolj odmaknjenem desetletju, v katerem pa je tudi nastalo nekaj ključnih plošč, zlasti Oh Mercy in Under The Red Sky, na kateri je pravzaprav sežel svoje intertekstualno delo od prej in zasnoval vse tisto, kar je nato počel po 1997. Čeprav nekateri še vedno ne morejo čez zgodnjo muziko iz obdobja 1963-66 in trdijo, da ostaja njegova najboljša, so albumi od 1997 pa do danes dokazali, da ni nujno tako; v zgoraj omenjenem obdobju sredi šestdesetih gre vsekakor za njegovo zgodovinsko najpomembnejšo in najvplivnejšo glasbo, a v zrelih letih je ustvaril nekaj najboljših poglavij svojega opusa, tudi zato, ker je izkušnje znal preliti – skozi mojstrsko uporabo intertekstualnosti, ki jo je razen njega na približno tej ravni obvladal zgolj še John Prine – v nadvse zanimive in kakovostne rezultate.

Po Time Out Of Mind se je za Dylana spet vse odprlo. Oklican za utrujenega starega barda, čeprav jih ni štel še niti šestdeset, je preživel nevarno infekcijo, ki bi ga skoraj stala življenja, a takrat je album bil že zvečine pod streho. Drugo sodelovanje z Dannyjem Lanoisom je rodilo prelomne rezultate, čeprav vse ni teklo tako zelo gladko. Dylan je imel pesmi, a ni vedel, kaj bi z njimi in bilo je potrebnega kar nekaj prepričevanja, v katero smer naj steče vsa reč. A po tem albumu je Dylan, nikoli zares zadovoljen s produkcijo drugih, tudi z Lanoisovo ne, končno in precej natančno vedel, kako naprej. Začel je sam producirati svoje stvari in priobčil niz mojstrovin: Love And Theft, Modern Times, Together Through Life, Tempest, Rough And Rowdy Ways. Vse te plošče so zvočno, kot je to zarisala že Time Out Of Mind, temeljile na starem bluesu, temnopoltem in belem, kot so svojčas pravili country glasbi; ščepec bluegrassa tu, cajuna tam … Vmes božični album in plošče s standardi, ki so mnogim šle na živce, a Dylan je dobro vedel, čemu jih je izdal kar pet v treh zaporednih zbirkah. Pa oskar in Nobelova. Skratka, opus, ki mu ga ne more nihče oporekati.

In kaj je na petih zgoščenkah in nizu vinilk sedemnajstega poglavja iz uradnih piratskih predalov? Najrazličnejše dobrote iz Lanoisovega studia; pesmi, ki jih poznate, a jih boste zdaj slišali drugače. Raznorazni prijemi, ki ponujajo vpogled v Dylanov ustvarjalni proces, vsi pa bi bili lahko na plošči, če bi hoteli biti. Highlands, Dirt Road Blues, Trying To Get To Heaven, Love Sick … slišali jih boste na novo. Tu je standard The Water Is Wide, pa Dreamin’ Of You, ki je prišla na svetlo šele 2008 na takratnem uradnem piratskem poglavju, prav tako Red River Shore in še katera. Mississippi, ki je bil eden ključnih komadov na naslednji plošči Love And Theft, Dylan pa ga je takrat dal Sheryl Crow. Vse te pesmi nam kažejo različne obraze in splača se vzeti čas zanje. In za priloženo dokumentacijo.

Čeprav Dylan ni bil nikoli zares zadovoljen s produkcijo plošče Time Out Of Mind, takisto ni zanikal, da gre za eno njegovih avtorsko najboljših del. Že samo pesem Not Dark Yet je najbrž dovolj, da to obvelja. Ena njegovih osrednjih in najpomembnejših pesmi bi težko dobila bolj prepričljivo obleko, najsi se avtor s tem strinja ali ne. In koliko ljudi sem spoznal, ki imajo prav s tem albumom dolgo osebno zgodovino! Tudi sam sem med njimi. Od tistega zimskega celjskega večera leta 1997 preko vseh radijskih/recenzentskih let do danes, ko spet pišem o plošči in poslušam njeno alternativno zgodbo. Res je, Dylanove multiplodiskovne zbirke niso bile nikoli prav poceni, a tudi lakota se umakne, ko poskušaš priti v nebesa, preden zaprejo vrata. Ostanejo Highlands.