Za cikel člankov Prevodni prebliski na portalu Kulturno medijskega centra Slovenije smo k sodelovanju povabili priznano prevajalko Urško P. Černe, ki bo v teh člankih predstavila droben del svojega prevajalskega opusa. S ciklom člankov Prevodni prebliski želimo izpostavljati prevodno literaturo, ter morda tudi podati majhen vpogled v prevajalske probleme in dileme.

Naslednje besedilo Gregorja Sanderja (*1968) je prijetno moško kratkoprozno branje, ki nas popelje na sever Nemčije pod mejo z Dansko, k ustju ogromnega, stokilometerskega prekopa za velike ladje. Ob glavni pripovedni niti slutimo tudi zgodbo o čustvih nekdanjega vzhodnonemškega dečka ob materi samohranilki, zgodbo o razmerju med Vzhodno in Zahodno Nemčijo, zgodbo o hrepenenju po očetu, o ločitvi.

Gregor Sander: Zimska riba

Jutro, pol pet, svetleje od somraka, več kot svit in le še ne dan. Kar dobro sem spal tam na zadnjih sedežih v avtu in prav neverjetno je, da stojim tukaj. Na Kanalstraße v Holtenauu, predmestju Kiela. Prebudila me je budilka na mobilniku, še ves zaspan sem si obul čevlje in zakorakal v jutro. Sam samcat, daleč naokoli nikogar. Hiše še v temi. Ob pomolu pred mano je zdaj zasidranih nekaj jadrnic, v ozadju, če pogled zdrsne po kanalu, se svetlika fjord, v Kielu pa še gorijo cestne svetilke. Listje javorjev nad mano še nekoliko zastira jutranjo svetlobo, vendar čutim, da bo dan lep. Vroč poletni dan. Kakor včerajšnji, ko je trepetalo nad polji, ko so bile suhe bilke rumene kot méd in sem z avtoceste raje zavil na lokalno cesto do Kiela. Obvozil sem središče mesta in se zapeljal čez most na drugo stran Kielskega prekopa, ki povezuje Baltik in Severno morje, globoko pod mostom teče morje, in ko se pelješ tam čez, vse skupaj nekoliko spominja na Ameriko, na reko Hudson, le da so vodni kanal tukaj spodaj pač izkopali.

Po Kanalstraße počasi pripelje vozilo. Vinsko rdeči BMW karavan. Moški, ki izstopi, ima na sebi modre hlače z oprsnikom. Prihaja proti meni, jaz pa pomislim, da ribiči ne vozijo BMW-jev.

»Ste vi sin mojega kompanjona?«

»Kompanjona?«

»No, Walterja, pač.«

Dam mu roko in rečem: »Sem, ja. Oziroma, ne sin.«

»Kaj pa potem?« vpraša ribič in se zasmeji. Videti je že zelo buden, gladek obraz, lasje kot siva krtača. Lepe poteze ima, ni videti kot pomorščak. Kot bi uganil, kaj premišljujem, in kot bi hotel dokazati nasprotno, iz žepa privleče pipo in zeleno plastično vrečico s tobakom. Natlači pipo, jo prižge in še vedno ni videti tako, kot si predstavljam nekoga, ki v samoti preživlja dneve na morju. Oba v zadregi stojiva drug ob drugem in jaz pomignem proti kanalu, kjer točno pred zapornico ob privezu sloni ribiški kuter. »Vaša barka?« vprašam, in videti je točno kot običajni ribiški kuter. Bela enojambornica z jekleno ograjo, komandno kabino in lesenim krmilom. Pričakoval sem nekaj podobnega.

»Ja, moja, ampak s to danes ne greva. Tole uporabljam za na odprto. Če je sezona slanikov ali pa kdaj za na trske. Danes greva s ta micenim. Tam je zasidran.« Pomigne proti otočku med zapornicami sredi prekopa, jaz prikimam in ugibam, kje bomo ribarili.

»Mogoče je Walter zaspal. To se mu zgodi. Zadnje čase kar pogosto,« reče ribič, in še, da mu je ime Josef Neuer. Meni bi prijala kava. Za hip občutim željo, da bi sedel nekje v svojem življenju, v svoji kuhinji, da ne bi stal tukaj z Josefom Neuerjem.

Walter je včeraj hotel tudi to, da bi pri njem prespal. »V tistih časih sem bil precejkrat tvoja varuška.« Toda zame bi bilo to po skupnem večeru skoraj dvajset let pozneje preveč, zato sem mu zamomljal nekaj o hotelu in bil vesel, da mi je uspelo oditi. »Fant, le glej, da mi ne zaspiš,« je še zaklical za mano, naslonjen na vrata, rahlo okajen, osemdesetleten. Kaj čudna podoba zame, saj v glavi pravzaprav nisem hranil nobene druge več.

»Pridi, greva. Walter je bil že dostikrat z mano,« reče Josef Neuer in ob peti gumijastega škornja iztrka pipo. Z njegovim avtom pod rampo zapeljeva na otoček z zapornicami. V zrak pomoli izkaznico in pove, ne da bi pogledal proti meni: »Zaradi 11. septembra«. Kot da bi to vse pojasnilo, kot da bi se tudi ribiči v četrti Kiel-Holtenau legitimirali pri CII, kadar bi želeli v pristanišče. Stopiva na ozko železno brv nad vodno zapornico, voda v bazenu s kovinskimi stenami je polna meduz. Mrgoli jih, kakor indijskega saga v hladni češnjevi juhi, ki jo je ob poletnih dneh pripravljala moja mati. »Veter piha z vzhoda,« reče Josef Neuer. »V tem vetru jih prinese do zapornice in v kanal. V takem ne uloviš nobene ribe. Nekaj dni se že kuha. Do vratu alg in meduz.« Na travniku stoji rdeča lesena hišica na kolesih in skozi okno na zadnji strani je videti vse do višine stropa naložene mreže in boje. Neuer odpre obešanko in mi poda oranžne gumirane hlače in gumijaste škornje. »Bi morala bit prava številka. So še ženine, ni bila ravno velika.«

Bila, je rekel, in kaj je njegova žena pravzaprav sploh počela na barki? A to ne prinaša nesreče, pomislim, in potem se napotiva k majhnemu plitkemu čolnu z zunanjim motorjem ter se odpeljeva, stran od zapornice, po prekopu proti kopnemu. Mimo skladiščnih hal, velikih betonskih silosov in ladjedelnice. Nad nama se v visokem loku pne avtocestni most. Na drugi strani kanala proti nama plujejo štiri tovorne ladje, ena za drugo, počasi kot orjaške živali. Skoraj neslišne so, slišati je samo najin mali motor. Nebo je sivomodro, pred rumenkasto rdečo progo svetlobe na obzorju so obrisi dreves na obrežju.

»A si še vedno tu,« je rekel Walter, ko me je pred nekaj dnevi poklical v Hamburg, v odvetniško pisarno. Bilo je zgodaj zvečer, nič posebnega zame, da sem še sedel za pisalno mizo in delal. Tajnica je že odšla in kot vedno vklopila prevezavo neposredno na moj telefon. Primer pred mano je bil preprost in listine neodvoumne, potem pa je nenadoma zazvonil telefon in Walter je brez pozdrava rekel ta stavek.

Ne spomnim se več, ali sem pričakoval, da me bo kdo poklical, in ali me je začudilo, ko je zazvonil telefon, ali pa sem morda brez pomišljanja dvignil slušalko. Ob tej uri je običajno klicala samo Sarah in z njo sva na hitro izmenjala nekaj besed. In če se mi je zavleklo, mi je dala na telefon še otroke, da sem jim lahko voščil lahko noč. Toda Sarah me že nekaj tednov ni več klicala.

Po glasu ga nisem prepoznal. Morda po toliko letih niti ne bi bilo mogoče. Walter se je pogovarjal z mano, kot da bi moral vedeti, kdo je, in kot da bi pravzaprav čakal na njegov klic. »Daleč nazaj je to,« sem se v nekem trenutku slišal reči in v mislih sem ga videl v Güstrowu. Kako je v svetlomoder ford escort, ki si ga je ravno takrat, takoj po padcu zidu kupil v Hamburgu, nalagal kartone, in kako sem jaz stal ob avtu in gledal, kaj počne. »Zakaj pa zdaj greš?« sem ga takrat vprašal. In on mi je odgovoril: »Tega verjetno ne bi razumel.«

»Pa saj zdaj je konec,« sem rekel. »Lahko se odpelješ, kamor hočeš in kolikorkrat hočeš.« Vrt pred njegovo garažo je bil brezbarven in gol. Leto se je prevešalo in mislim, da me je zmedlo predvsem to, da je odhajal tik pred božičem, in tako, kot da bi se mu mudilo.

Walter je bil takrat star šestdeset let. Zame pač starec, bilo mi je trinajst let. Šele pred kratkim sva se spoznala, pol leta pred tem, v Güstrowu. Z materjo sva se preselila tja takoj, ko sem prejel šolsko spričevalo, tako je storila vsakokrat. Tri leta sva stanovala v Leipzigu in zdaj je hotela na novo zaživeti v Mecklenburgu. »Tam je lepo mirno. In pred nosom bova imela jezero Inselsee. Bolnišnica mi bo dala enoinpolsobno stanovanje. In ti si boš lahko takoj poleti poiskal nove prijatelje.« Poskušala me je spraviti v dobro voljo, toda sploh ji ne bi bilo treba. Vesel sem bil, da se bom rešil Leipziga. Prijateljev nisem imel, vsaj nikogar, ki bi ga lahko zares pogrešal, in zameril sem ji samo to, da se ob vseh njenih mrzličnih selitvah ni nikdar več preselila v Berlin. Tja, kjer me je rodila.

Kot medicinska sestra je vedno zlahka dobila novo službo in ne vem, pred čim je bežala. Je bila kriva neustaljenost, dolgčas, njen način soočanja z ujetostjo v Nemški demokratični republiki, ali pa je bil vendarle beg pred propadlima ljubezenskima zvezama v Leipzigu in pred tem v Jeni. Ko sva se preselila v Güstrow, je bila stara šele 32 let, rodila me je pri devetnajstih in nobeno ljubimkanje ni šlo tako daleč, da bi imela še drugega otroka. Nekako sva bila vedno sama. Noben moški se ni preselil k nama, mene ni vpletala, za ceno tega, da sem moral razmeroma zgodaj sam ostajati v stanovanju, ker je imela nočno ali pa ker je pač bila pri katerem od svojih fantov. Ko sem se po takšnih nočeh potem zgodaj zjutraj zbudil, pa je vendar vedno sedela v kuhinji, pila kavo in kadila. Še vedno je imela na sebi sestrsko haljo s tablico z imenom nad prsmi, na pogled je bila utrujena in nekako zadovoljna. Ko sem šel v šolo, mi je pripravila zajtrk, in poleti, med počitnicami, ko sva prišla v Güstrow, sva oba spala do poldneva.

Hodila sva v kopališče ob Inselsee in s trimetrske skakalnice sem skakal na glavo, česar si v Leipzigu še nisem upal. Lahno sem se zibal na skakalni deski, gledal sem dol in strah me je bilo samo tega, da bi me obrnilo in da bi s hrbtom treščil v vodo. Mesto je bilo majhno in v primerjavi z Leipzigom prava vas, tu tudi grad ni nič pomagal. Najino stanovanje je bilo v bloku s samo štirimi nadstropji, in res sem dobil svojo sobo, ozko dolgo čumnato s pogledom na cesto in cestno svetilko pred oknom.

Walter je stanoval čez cesto, v razpadajoči vili. Njegovo stanovanje je bilo v pritličju, na vrtu je imel staro sadno drevje, grmovje in travnik. Za našim blokom so imeli stanovalci majhna zemljišča, na katerih so pridelovali zelenjavo, z zaplatico trave, ravno dovolj veliko za kakšno mizo z nekaj stoli.

Walter je v bolnišnici preoblačil postelje. Se pravi, uporabljene posteljne odeje in posteljnino so mu prinašali v klet, odeje, s katerimi so se bolniki pokrivali dneve in dneve ali pa so pod njimi celo umrli, in Walter jih je dezinficiral, jih na novo preoblekel in jih zlagal pred svojo kletno luknjo kot avtomobile na parkirišču. Njegova prošnja za izselitev iz države je bila v postopku že pet let in izgnali so ga v to klet. Dolga leta je bil vodja sterilizacijskega oddelka, potem so ga odstavili in ga poslali v najbolj zakoten kot njegovega oddelka. Lahko bi se temu izognil, lahko bi se umaknil in si poiskal službo drugod. A tega ni hotel. Zanj je ta preizkušnja v kleti pač sodila zraven. Moja mati se je z njim zapletla v pogovor, ko mu je neka druga sestra tam v tisti čumnati brez oken pod neonsko razsvetljavo navrgla: »A si še vedno tu.« In je on zarohnel nazaj: »Ne odločam jaz.« (…)

(Bachmannpreis: http://archiv.bachmannpreis.orf.at/bachmannpreis.eu/sl/node/2183/ )

Lokacija izvirnika: http://www.gregorsander.com/buecher/winterfisch-2/#winterfisch-2