Bojan Sedmak, slovenski pesnik, kantavtor, publicist in pisatelj, je pri Kulturnem centru Maribor v Zbirki Frontier objavil svojo novo knjigo z naslovom Slej ko prej za vselej, iz dnevnikov 09–13 (2022). Grafično zasnovo je opravil Peter Dobaj, prelom Romeo Štrakl, kovinsko čipko kiparke Metke Kavčič na naslovnici je fotografiral Branimir Ritonja, ovitek pa je oblikoval Peter Dobaj.

Knjigo je avtor posvetil vsem, ki jim je v desetletju 2012–2022 podarjal svoje knjige, ploščke in plošče. Imen je natisnjenih na kar štirih in pol straneh. Med njimi sem zagledala tudi svoje ime in ime mlajšega sina Zmaga, ki je kot dijak Prve gimnazije leta 2013 uglasbil Sedmakovo pesem, zato bo moje pisanje o knjigi obarvano nekoliko bolj osebno, pa ne samo zaradi tega, temveč tudi zaradi spoštovanja do avtorjevega ustvarjanja. Srečala sem ga samo nekajkrat, pisala pa sem že o štirih njegovih knjigah (Potem za zdaj že kdaj, Mraken ali bitje ponoči, 1000 boanov, IZ, Izbor svetilnih in svetovnih boanov) in poznam Alenko Cilenšek, ljubezen njegovega življenja, gledališko in filmsko igralko in eno od pevk skupine The Chains (Verige), ki je bila popularna v najinih gimnazijskih časih. Moj zapis bo drugačen tudi zato, ker iz pisanja dnevnika veje nekaj lepega in pretresljivo globokega, nekaj, kar govori o dobrem človeku. Naleteti na dobrega človeka je danes čedalje redkejša priložnost in morda prav zaradi tega toliko bolj dragocena. Okrog sebe vidimo vse preveč jeznih, nezadovoljnih in kritikastrskih ljudi, negodovalcev, ki se ves čas samo razburjajo in v nobeni stvari ali dejanju ne vidijo več nič dobrega. V njihovih očeh je torej vse slabo, hudujejo se, vnaprej vse izničijo in napovedujejo konec sveta. Ko je Sedmaka moderatorka pogovora dr. Jerneja Ferlež na predstavitvi knjige vprašala, zakaj ni tudi sam kritikastrski, ji je odgovoril približno tako, da so ljudje, ki so okrog njega, dobri, zato za kaj takega ni nobenega razloga. V Glazerjevi dvorani Univerzitetne knjižnice Maribor se je pred dnevi kar trlo ljudi. Prišlo jih je tako veliko, da so nekateri morali stati. V dvorano so se zgrnili prijateljice in prijatelji, različni sodelavci, celo dijakinje in drugi ljudje, ki umetnika cenijo in ga imajo kratko malo radi. Za to imajo zagotovo dovolj razlogov.

V dnevniku Slej ko prej za vselej ga je mogoče dodobra spoznati. Bojan Sedmak je nadvse izobražen in razgledan intelektualec, popotnik po svetu in globinah človekove duševnosti, radovedni iskalec smisla, dobronamerni prijatelj in razumevajoč sodelavec in profesor. Neprestano je v gibanju, pozna skoraj vse nove filme in knjige. Nobena razdalja zanj ni nedosegljiva. Odpravi se na vse mogoče konce in kraje, in to samo za to, da bi si ogledal zgodovinske znamenitosti, gledališke predstave in lepo naravo ter prisluhnil koncertu ali pa bi si kratko malo vzel čas za ljudi, ki mu veliko pomenijo ali pa sami z veseljem vstopajo v njegovo življenje. Pozna veliko ljudi, ki v Sloveniji tako ali drugače ustvarjajo, osebe z različnih umetniških področij in še marsikoga drugega. Pozoren je, gostoljuben, radodaren, prijazen in spoštljiv. Enkrat samkrat se kritično spotakne ob neokusno pisanje neke pisateljice, pa še njo nekako opraviči in pokaže razumevanje, češ da ji gre pač za preživetje.

Živi nadvse intenzivno življenje. Ves čas se nekaj dogaja. »Ni lahko, vsi se borimo, eni bolj drugi manj, je pa lepo, kljub vsemu je življenje prelepo.« (str. 216) O marsičem premišljuje tudi s filozofskega vidika in si prizadeva, da bi se dokopal do resnice, sočasno pa je hedonist, gurman in radoživ človek. Ker samo včasih ugodi svoji Alenki, da zapleše z njo in pri tem zapiše, da je zadržan človek, vseeno prevladuje obnašanje, ki govori o odprtem, gostoljubnem in srečnem človeku. O tem, kako zelo sta s partnerico srečna, piše večkrat. Ta evdajmonizem je preprost, lep in poetičen. Pisec iskreno razkriva ljubezenske občutke, harmonijo v dvoje in veličino tega, da mu je dano iti po življenjski poti z ljubljeno osebo. Pri tem je tudi duhovit in šegav. Meni nič tebi nič prizna, da je na kontrolnem pregledu za prostato vzel tudi recept za tisto modro tabletko, ki družici napravi veselje, toda to je storil kar tako in za vsak primer, saj je »tozadevno zaenkrat solidno čil«, toda nikoli se ne ve … Če bi Alenka pred njim odšla na oni svet, pomisli, bi bil zagotovo tako osamljen, da ga ne bi povohal niti pes. »A upam in verjamem, da še dolgo ne bo tako; pravzaprav se dogaja ravno nasprotno; zjutraj sva se čudovito potapljala not in ven v ljubezen, ko mi je v posteljo prinesla kavo in sem jo zadržal v objemu mnogo bolj dolgo, čvrsto in nežno kot običajno.« (str. 18) Svojo drago imenuje tudi ljubljena, muca potepinka, igriva šepetalka in najboljša kuharica na svetu. Pravi, da je značajsko zagreta za ohranjanje vsega lepega, dobrega in resničnega. Ljubi jo vse do neba. »Ob tem me je večkrat prevel občutek sreče in globoke notranje potešenosti v odličnem partnerskem odnosu, ki lahko človeka zdravilno zaščiti pred vsem hudim; ko se s srčnico tudi samo na kratko pobožava do endorfinskih spreletov, sem prepričan, da nas pred vsakršnim zlom lahko v veliki meri zavaruje prav ljubezen.« (str. 184)

Številni ljudje iščejo njegovo družbo in hočejo sodelovati z njim, toda če ve, da je preobremenjen, zna reči tudi ne. Vse hoče opraviti vrhunsko. Popraviti mora goro maturitetnih esejev, pripravlja proslave in druge prireditve, vodi pogovore, neprestano piše. Pri tem pa je humanost stalnica njegovega življenja. Ko se odpravi k bolnemu bratu v Ljubljano, namerava obiskati tudi dijakinjo, ki ima težave s prehranjevanjem. Dekle je na dopustu v rodnem mestu in profesor torej ne more izvedeti, kako se počuti. Gre za to, da mu zanjo ni vseeno. Tudi sicer po svojih močeh razrešuje stiske dijakov in dijakinj in na govorilnih urah svetuje staršem. Neprestano je vsem na voljo, njegovo razdajanje je nekaj tako velikega, da je res vredno občudovanja. Toda smrt je neusmiljena. Temu toplemu in radoživemu človeku umre brat. Priznam, da sem ob opisu sorodnikovega odhoda in žalovanja jokala. Zakaj neki bi se šla samo filozofinjo in žensko z refleksivno naravo? Pisateljeve besede so se zarezale vame in povzročile grdo temo, čeprav je zunaj sijalo sonce.

Bojan Sedmak je zelo ustvarjalen in plodovit literat. Za to, da po smrti kaj ostane, je pač treba ukrepati. »Za potni list v večnost potrebujem dokaze, da sem kljub vsemu nekako bil in da se mi je pravzaprav kar nekaj dogajalo.« (str. 174) Čas neusmiljeno teče in nekako ga je pač treba zaustavljati. V njem dozori odločitev, da bo do konca življenja objavljal pesniške zbirke. Porajajo se mu novi in novi nenavadni stavki, kar pomeni, da je jezikovna dimenzija očitno nekje v njem in hoče med ljudi. Tako občuti.

Sedmakov dnevnik je tudi svojevrsten dokument časa in kulturnega dogajanja v njem. Avtor se premika sem in tja po mariborskih ulicah, poseda v lokalih, srečuje osebnosti sedanjega časa, brzi s kolesom in piše o različnih umetniških stvaritvah. Dotakne se tudi skrajnosti v političnem dogajanju. Sam je napreden, toleranten in plemenit človek. Spoštuje tako narodnoosvobodilni boj kot osamosvojitvena prizadevanja, kritičen je do korupcije, oportunizma in onesnaževanja narave. Naravnost zapiše, da so njegovi politični ideali: svoboda, enakost, bratstvo, pravičnost, blaginja, varnost, toleranca in trajnostni razvoj. Kot levičar se zavzema tudi za posvetno spolno svobodo, demokratično sodelovanje, margino in internacionalno prihodnost. Ima se tudi za anarhističnega ljubitelja naključij. Sedmak je svetovljan in erudit, toda Slovenijo, to »prelestno domorodno kuro« ima preprosto rad. Skrbi ga, kaj bo z mladimi, ki vstopajo v sprevržene sisteme.

Darinko Kores Jacks v spremni besedi, ponatisnjenem besedilu iz dnevnika Večer, zapiše, da je Bojan Sedmak izpovedal tudi precej pesimistične slutnje, in to kljub prevladujoči življenjski radosti, ki sicer veje iz njegovega pisanja. »Sedmak je izreden mojster prav v estetiki domiselne, duhovite, sočne, igrive, na momente neobičajne, a nikdar zafnano ekscentrične ali celo ekscesne rabe jezika. Da izrazita artistična odličnost tovrstni (pol)dokumentaristiki nekako najbolje ne pritiče? Užitek ob sicer dokaj lahkotnem (a nikjer, nikdar in nikakor plehkem) branju prepričljivo dokazuje prav nasprotno.« (str. 347) Ponatisnjena je tudi moja radijska ocena Sedmakove knjige Potem za zdaj že kdaj iz leta 2018. Darka Zvonar Predan pa na zavihkih platnic omeni, da se ima avtor za anarhističnega ljubitelja naključij, v njenih očeh pa je tudi vitalist, široko razgledan, duhovit, igriv, aforistično nadarjen, strasten, tankočuten opazovalec in premišljevalec, iskren do sebe in drugih. »Njegov pogled sega daleč čez domače obzorje, pri tem pa rodnemu mestu ob Dravi, njegovim ljudem in dogodkom nikakor ne odreka pričakovane pozornosti.« (na zavihku zadnje platnice)

Marija Švajncer