Piše: Matej Krajnc

Bandcamp/Slušaj najglasnije!, 2023

Jeboga, mora da je Zdena opet dobio epifaniju … Navajen vsega živega s strani Babiloncev, sicer enega mojih najljubših bendov, sem dobil obvestilo, da je izšla nova plošča, nakar sem še prebral recenzijo na Terapija.net. Plošči Mala fuk muzika in Fukizam, ki ju tudi najdete na Bandcampu, kar kličeta po nadaljevanju, in s tem mislim najprej na naslov, ki je eden najbolj posrečenih, kar jih je roknuti itd. Zdena do zdaj zapisal na ploščo. Seveda gre za poezijo, to vemo, seveda gre tudi za rock, tudi to vemo, a “rock” je pri Zdeni izjemno širok pojem, ki nikakor ne vključuje nujno tistega, kar bi pod rock sodilo čisto ozkozvrstno – njegov rock je najprej drža, osebna in umetniška (med obema niti ni prave razlike), potem pa pisan konglomerat vseh živih zvokov in načinov podajanja teksta. Če se spomnimo iz Loših dečkov, zna Zdena biti hudičevo dober pevec in frontmen, a v dolgih letih znanstva in prijateljevanja me je vedno znova presunil ne samo kot avtor, marveč zlasti kot interpret svojih pesmi in pesmi drugih, med čemer ne ločuje: njegovo pisanje ni bilo nikoli egotripično, zato lahko verze drugih zelo prepričljivo interpretira in podaja, kot bi podajal svoje. Njegovi Babilonci pa niso nikoli manj kot avtentično intrigantni – tudi če poznaš par štihov, presenetijo, kar pa je najbolje, in to podčrtujem, je, da je s plošč Babiloncev predanost poeziji vedno nadvse ekvivalentna predanosti glasbi, pa četudi na odru sedi Zdena sam s kakšno matrico ali morda kitaristom. A pazite, njegove solistične plošče zvenijo drugače, glede na “osebo”, ki jo privzame, in teh je kar nekaj. Babilonci pa so bend, morda kdaj one-man, a vedno bend, ki se kot tak tudi manifestira: Zdena dobro ve, kdaj na ploščo zapiše katero od svojih inkarnacij ali pa Babilonce, ne glede na to, ali gre po svetu v obeh primerih sam ali ne.

Pesmi na novi plošči ni veliko, so pa zanimive. Od uvodne (skoraj naslovne) do zaključne enajstminutne smo priča konceptualnemu art modelu, kamor sodijo tudi sempli in naslov takoj postane jasen: everything i play gonna be fu(n)ky from now on. glasba, čez katero poje in govori zdena, je funkovski jazz v najboljši izdaji: bilo bu fuki, fuki, poje zdena, na plošči pa slišimo Cannonballa, Bohannona, Harrisa, Donaldsona … Franjića. Z njim sedimo v jebenim newyorškem nočnem klubu, poslušamo saksofone in verjamemo: odsad … bilo bu fuki … bilo bu funky … odsad … Pesmi na dolcu, iste reprize, u subotu nas vodijo naprej u tom istom pravcu, slišimo najrazličnejše “fuki” zvoke in zdena poje: ne slušam radio, ne gledam televiziju, antenu sam izvadio, imam drugu viziju. Dolgočasno je gledati eno in isto, pove Zdena, in končno nam je jasen še drugi del koncepta: grozni filmovi kao babaroge … Plošča je (lahko tudi) Zdenova dokončna odklonitev sodobnega medijskega prostora, ki pa bi se zlahka odvijal tudi v sedemdesetih. Je res minilo toliko časa, in, še pomembneje: se je svet tako zelo spremenil? Ne, ni se, saj v tem je tudi keč.

V tem je tudi keč ploskanja v master planu. Zato je tudi fuki, ko se konča s seksi mamo-u odnosu na kaj. Enajst minut in trinajst sekund. Samo mi se smije … seksi mama … Zadaj pa beat. Beat apokalipse? Ne, samo fuki beat. Ko boste streamali ali kupovali, ne pozabite, da imajo Babilonci že zavidanja vreden opus.

https://babilonci.bandcamp.com/album/sve-kaj-bum-delal-od-sad-bilo-bu-fuki-2