Piše: Anamarija Stibilj Šajn

Ni samo monografija in ni samo grafična mapa. Je monografska mapa. Je poseben, žlahten »paket« z bogato vsebino, z besedo in sliko. Združuje monografijo v knjižni obliki in triinosemdeset reproduciranih avtorjevih del. In je še en dokaz samosvojosti, ki določa avtorja. Izgrajeval in negoval jo je skozi leta in desetletja, tako v likovnem kot v ikonografskem smislu. Tu pa se njegova edinstvenost nikoli ni končala. Predvsem samostojne razstave so mu vedno bile izziv in željo po avtorsko drugačnem, presežnem je uresničeval tudi s spremljanjem likovnih del v razstavni prostor, kjer je s postavitvami ustvaril kompleksno vizualno predstavo ter pri tem združil vlogi ustvarjalca in kustosa. Dosegel je, da so se dela polnomočno osmislila, da so od rojstva do nastopa v galerijskem prostoru živela in rastla z njegovo idejo, v duhu njegove miselne percepcije. V kontekstu vsega tega lahko razumemo tudi Čobalovo tokratno odločitev, njegov specifičen korak h gledalcu, pa tudi k bralcu. Avtor jima namreč omogoča posebno srečanje s svojo ustvarjalnostjo, z njim kot umetnikom in človekom. Avtor pravi, da izbira takšne publikacije izhaja iz samega bistva slike oziroma grafike, ta je prenosljiva in samostojna celota. Nedvomno pa izhaja iz avtorjevih misli, iz njegovega delovanja, iz njega samega. Umetnik nam omogoča, da reprodukcijo njegovega dela vzamemo v roke, da vizualnemu doživetju pridružimo taktilni odnos. Še več, da si iz listov grafične mape celo postavimo razstavo v domačem ambientu. Dela se ponovno osmišljajo v soodvisnosti z načinom prezentacije, celotno ustvarjanje pa je v soodvisnosti od življenja, od percepcije prostora in časa, kar izpričuje tako obsežen opus kot zapisi o umetniku.

V monografiji nas nagovori avtor sam. Sledi spoznavanje njegove življenjske poti. Ta se je začela z neomajno vero v življenje, ki sta jo premogla njegova starša v času vojne vihre in izseljeniškega bivanja v Zrenjaninu. Kako simbolno! Tudi vse Čobalovo delovanje je vera: v delo, v izbrane medije izražanja, v moč likovnih izraznih sredstev, tudi v vse tisto, kar ni le logično in razumsko. Je brezpogojna vera v posebno poslanstvo, za katerega si je vedno vzel čas in ga še vedno opravlja s predanostjo in odgovornostjo, z željo doseči več. Ja, vedno ga je odlikovalo stremljenje po drugačnem in presežnem, a v likovnih temeljih trdnem in osmišljenem. Bogdan Čobal zapiše: » Umetnost mi še danes predstavlja objektivnost izven mene. S trudom in naporom spoznanj se ji skušam približati.« Likovnost, pa filozofske in verske teme ter naravoslovno-znanstvena spoznanja so v njegovem življenju in delu neločljivo povezani in pogojeni. In vseskozi se v njem prepletajo vezi in prehodi od primarne do lastne družine, od študija preko službe in osebnih kreativnih izzivov, pogosto spodbujenih tudi na delovnih druženjih likovnih ustvarjalcev.

Poseben pomen ima strokovna osvetlitev ustvarjalčevega opusa. Analitično in subtilno jo je podal Mario Berdič Codella, odličen poznavalec umetnikovega dela, sicer pa priznan likovni kritik in kustos. Omogočil nam je kronološki sprehod skozi Čobalovo bogato ustvarjalnost, skozi spreminjanja, razvijanja, nadgrajevanja, poglabljanja. Skozi iskanja in dosežke. Prav pri slednjih se zaustavlja njegova beseda, ki »secira«, pojasnjuje ideje in vsebine. Avtor, ki je sicer večino svojega ustvarjalnega življenja delil s pedagoškim delom, je vedno našel čas za ustvarjanje. Notranja nuja po ustvarjanju, globoko razmišljanje, ki je klicalo po udejanjanju, nenehen preplet likovne teorije in prakse oz. vedno nova spraševanja, izzivanja, preizkušanja in postavljanja likovno-teoretskih temeljev na dvodimenzionalno slikovno polje, tako v sliki kot v grafiki. Čobalov opus se razpira od zgodnjih grafik, saj se je s tovrstno različnimi tehnikami začel ukvarjati že na akademiji in pogosto je v grafiki ustvarjal morfološko in tematsko paralelo slikarstvu. Konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let je z litografijami stopil na samostojno razstavno pot. V grafičnem opusu si sledijo cikli Mesto H(iroshima), Onemeli vitraille in nato Zlom v gibanju ter Stiska bivanja.

Na začetku sedemdesetih se začne avtorsko intimno spogledovanje s popartom in prestop v slikarski medij v tehniki akrila in/ali olja na platno. Najprej uresničuje srečanja s figuro, nato s krajino in njeno ekološko ogroženostjo. Avtor je že takrat razmišljal o tem, kar je šele v zadnjih letih aktualno za mnoge. Sredi sedemdesetih nastopi skoraj deset let trajajoče obdobje predelov z novim krajinskim Pogledom, uresničenim tako v slikarstvu kot v grafiki.

Sredi osemdesetih let se zgodi nov prelom z vrnitvijo k figuraliki v ciklu Likovni citati, ki se po petletnem obdobju poda v abstraktne sfere, in sicer s ciklom Povratek k jedru, ki je slikovito in silovito izražanje ob poudarjeni eruptivni gestualnosti in barvni ekspresiji, s katero dokazuje, da je odličen kolorist. Skoraj sočasno pa nastaja tudi grafični ciklus z naslovom Aresov ples.

Sredi devetdesetih pa Poliptihi z neobičajno formo tabelnih slik in Energetska polja s slikami-objekti dodatno potrjujejo Čobalovo eksperimentalno naravnanost.

Na začetku novega tisočletja je avtor odprl Prostorska okna, pa Ritem navpičnega, a že sredina prvega desetletja 21. stoletja je porodila nove perspektive in poglede na Anatomijo kozolca. S tovrstnim ciklom je razvijal popolnoma nov aluzivni znak z etnografsko vsebino. Zgradil je samosvoje kozolce, premične, poševno ležeče in celo vrtljive. V okviru tovrstnih snovanj so nastali tudi Prostorski razmiki.

Še pred koncem desetletja so začele brbotati barve, razpirale so se žlahtne nianse in zaigrale so občutene tonske gradacije. Nastajal je cikel Brbotanja.

Opuščene brazde pa so cikel grafično učinkujočih akrilnih slik z etnografsko motiviko.

Od cikla, ki ga je ustvaril pred tem in je nosil naslov Spomini na viško bitko ter je bil zaznamovan s historičnim dogajanjem, do Splava meduze v letu 2020 je bil potreben le še korak. Obravnava težke tematike, ki se bo nedvomno zapisala v zgodovino, je v avtorju vzbudila klic po angažirani drži, po odgovoru na sodobne begunske brodolomce.

Iz cikla v cikel se nadaljujejo avtorjeva zanimanja za barvo, potezo, prostor, svetlobo, kompozicijo, strukturo in, ja, vedno razvija tudi misel glede umestitve. Vse to kompleksno ter vedno na svež način uresničuje, saj so vmesni krajši intermezzi namenjeni prav brušenju idej in nabiranju energije za njihovo uresničitev. In nato nastopi obdobje erupcije, strastnega in polnomočnega izživetja. Likovna izrazna sredstva so tista, ki avtorju omogočajo, da se izrazi, da se razkrije, da dobesedno razgali svojo intimno, vselej študijsko naravnano in osmišljeno misel, ki jo reflektira v različne vsebine, vse pa imajo svoj namen in pomen. Nanizani cikli so le hipni postanek na avtorjevi poti, ki je z razlago Maria Berdiča Codelle tudi likovno analitično pojasnjena in ovrednotena prav na vsaki etapi.

Kar o umetniku ne izvemo iz kritikove predstavitve, razkrije umetnik skozi intervju, ki sta ga z njim imeli Simona Kostanjšek Brglez in Nika Vaupotič. Slikovit in sočen v besedi razkrije marsikaj izza kulise njegovega delovanja, pojasni in potrdi.

Pomembni podatki so zajeti v biografskem zapisu.

In potem nastopi razkošna razstava že omenjenih triinosemdestih reprodukcij. Res je, niso identična originalom. Le približek tistega so, kar je avtorjevo resnično delo. Ne ustrezajo dimenziji in ne tehniki, za marsikaj so prikrajšane, kar si želi oko in po čemer hrepeni duša. In vendar, tukaj so, da prikličejo spomin, ki določa umetnika in se preseli na gledalca, da razkrivajo ljubezen do ustvarjanja in tisto ljubezen, ki je avtorja vodila v globine, da je osvojil umetniške višine.

Njegovo likovno delovanje nastopa »v paketu«, ki premore tako klasično kot izrazito sodobno in večplastno, predvsem pa avtorsko samosvojo komponento. Vedno izpričuje umetnikov večplasten svet. In tudi monografija in monografska mapa sta večplasten svet, v katerem sta podoba in beseda, beseda in podoba, življenje in delo, delo in življenje.

Ob interakciji z monografsko mapo, ki nam jo ta omogoča v vsej kompleksnosti, lahko doživljamo avtorjevo evolucijsko umetniško pot in spoznavamo njegovo veličino. V meni je monografska mapa prebudila tudi mnoge spomine na skupna sodelovanja, ki so me strokovno bogatila, mi odpirala nova obzorja in me človeško plemenitila. Kot je zapisal Mario Berdič Codella moja sodelovanja z gospodom Bogdanom segajo v leto 1998. Dolgo obdobje, a srečanja z njim so mi bila vedno prekratka. Z monografsko mapo v roki, ta niso časovno omejena, ne zame, in ne za vas.

Ja, vredno se je srečati z umetnikom na tak način, saj se zdi, da v publikaciji, ki nam omogoča neke vrste »instant« odnos, vendarle v vsej moči začutimo, da veje umetnikov duh, njegovi miselni in likovno-vizualni presežki.

Vredno se jim je prepusti in monografska mapa nam to omogoča.

Anamarija Stibilj Šajn