Kompostiranje je proces, ki se uporablja za recikliranje organskih odpadkov in njihovo pretvorbo v koristno gnojilo za rastline in organsko snov za gradnjo in izboljšavo tal. Ta proces se uporablja že stoletja, zgodovina kompostiranja pa sega v starodavna obdobja, ko so ljudje opazili, da se odpadki, ki jih odlagajo spremenijo v koristno gnojilo.
Pri kompostiranju gre torej za proces nadzorovane razgradnje organskega materiala, rezultat katere je kompost, ki ima na pogled enotno strukturo in je temno rjave do temno sive barve z vonjem po gozdni zemlji. Vsebuje lahko 30 – 70 % organske mase in je zelo bogat z osnovnimi hranili.

V kompostu so hranila (N, P, K, …), ki jih rastline potrebujejo za rast, ob tem pa morda še pomembnejša organska snov (vir humusa), namenjena gradnji iz izboljšanju tal. Kompost je torej eden izmed kakovostnejših virov hranil, ki pripomore k boljši rasti, ter poveča tudi sposobnost zadrževanja vode v tleh. Več organskih snovi v tleh pa pomeni tudi večjo poroznost tal, kar pa omogoča tudi boljšo zračnost.

Pri kompostiranju gre za relativno enostaven proces predelave biološko razgradljivih odpadkov, katerega lahko skoraj vsako gospodinjstvo izvaja na svojem domačem vrtu in tako reciklira lastne biološke odpadke. S takšnim pristopom lahko povečamo svojo odgovornost do okolja in kot posamezniki, z relativno nizkim vložkom, prispevamo k trajnostnem načinu življenja.

Ker v sodobni družbi nastajajo velikanske količine biološko razgradljivih odpadkov, pa je potrebno organizirati tudi kompleksnejše, industrijsko zasnovane in s sodobnimi tehnologijami podprte procese tovrstne predelave. Te izvajajo specializirane organizacije, v javni ali zasebni sferi, ki podlegajo strogi kontroli pooblaščenih institucij. Kompost predelan v le-teh, pa je tako tudi certificiran produkt.

Potek kompostiranja:
Pred pričetkom je potrebno zbrane organske odpadke iz gospodinjstev idr. virov (biološki odpadki) zmešati z organskimi materiali (listje, zdrobljen les, žagovina,…). V tej fazi se odstranijo tudi večje nečistoče, odpadki pa se po potrebi zmeljejo.
Z mešanjem se zagotovi primerno razmerje med ogljikom in dušikom (C:N ca. 30:1), ustrezna struktura in vlaga materialov v mešanici. Tako se ustvarijo pogoji za optimalno delovanje mikroorganizmov, ki bodo sodelovali v procesu razgradnje in so ključni dejavnik procesa kompostiranja.

Sledi aktivni proces kompostiranja, ki se odvije v treh fazah:

• Prvo t.i. ‘termofilno’ fazo določa izjemno aktivno delovanje predvsem termofilnih mikroorganizmov, ki razgrajujejo ‘kakovostnejše’ sestavine (sladkorji, beljakovine, škrob, …). Ker ti vsebujejo veliko energije, temperatura v kompostnem kupu hitro narašča, tako, da v primeru nadzorovanih procesov (mešanje, vlaženje, spremljanje), že po nekaj dneh pripravljena mešanice v kompostnega kupa, doseže temperaturo med 55˚ C in 65° C. Ta temperatura pa zagotavlja uničenje patogenih organizmov v mešanici oz. t. i. higienizacijo slednje. Ta faza traja od nekaj dni do tedna ali tudi več, v odvisnosti od kakovosti mešanice in tehnologije (mešanje, zračenje, vlaženje, … kupa).V tej fazi se spremeni tudi izgled materialov v mešanici, ki že dobi za kompost značilno temno rjavo do temno sivo barvo.
• Sledi druga, t. i. ‘mezofilna’ faza, ki je tudi uvodni oz. zagonski del (do nekaj dni) prve, t. j. termofilne faze. Njen ključni del, ki se začne po zaključeni termofilni fazi, je daljši in traja več tednov (do dva ali celo tri mesece). Določajo jo upočasnjeni procesi razgradnje kjer temperatura kompostnega kupa počasi pada proti 40°C in nižje, aktivni pa so predvsem mezofilni mikroorganizmi. Gre za posledico umanjkanja v prvi fazi razgrajenih kakovostnejših sestavin, ko pride na vrsto razgradnja težje razgradljivih sestavin (proteini, maščobe, celuloze, tanini, …) z manjšo vsebnostjo energije. Aktivni so mezofilni in deloma tudi termofilni organizmi. V tej fazi se lahko volumen kupa zmanjša tudi za 50%.
• Zadnjo fazo predstavlja faza ohlajanja, kjer se snovi stabilizirajo. Stabilizacija je posledica umanjkanja za mikroorganizme razgradljivih snovi v kompostnem kupu, kar povzroči njihovo odmiranje in ‘zaustavitev’ procesov razgradnje. V tej zadnji fazi ohlajanja postane kompost inertna snov.

Na koncu se pridelan in kompost preseje, s čimer se izločijo preostanki nečistoč in delci večji od želene velikosti delcev (praviloma do 12 mm) s tem se zagotovi homogenost in priprava za uporabo. Praviloma se kompost po sejanju prenese na mesto za zorenje, ki pa kot proces ne predstavlja faze predelave.

Kompostiranje je tudi pomemben del koncepta krožnega gospodarstva, s katerim lahko uspešno zmanjšujemo vpliv izkoriščenja naravnih virov tako, da odpadke iz vrtov, parkov ipd. ostanke od priprave hrane in same hrane idr. organske odpadke iz kmetijstva, gozdarstva ipd. usmerjamo v recikliranje ter njihovo ponovno uporabo. Gre za najbolj naravno obliko krožnega gospodarstva, kjer biološko razgradljive odpadke predelamo v kompost, z njim pa ‘gradimo’ in izboljšujemo tla, s tem zagotavljamo pridelavo kakovostne hrane in zmanjšujemo uporabo mineralnih gnojil.