Piše: Matej Krajnc

BMG, 2022

Mike Campbell je ob izidu pričujočega albuma, drugega po vrsti z naslova njegovega “popoldanskega” benda, dokler so igrali Heartbreakersi, zdaj pa je to njegova matična sredina, precej govoril tudi o belem Firebirdu, ki ga je igral na albumu in na nastopih. Kitara ima pestro zgodovino, bend pa tudi, dvajsetletno, a o stranskih projektih Mika Campbella se ni nikoli na široko govorilo. Dokler je bil Tom Petty še živ, zasedba ni izdala nobene plošče, šele novembra 2020 je prišel prvenec Wreckless Abandon. The Dirty Knobs igrajo nekolikanj bolj priostreno muziko, kot smo jo igrali v Heartbreakersih, je povedal Campbell, in v primeru pričujoče plošče gre za klasičen, kitarski rokenrol, ki je pri Pettyju obstajal v nekolikanj bolj omehčani obliki, včasih tudi zgolj zaradi produkcije. Plošča ima drive, to je treba povedati, sprehodi se skoz marsikatere korenine, od rokabilijevskega rokenrola do bugija in drugih močno bluesovsko obarvanih nians. Nekatere ideje so posrečene, denimo Brigitte Bardot, druge smo že slišali, a če ploščo poslušamo kot nekakšno rokenrolovsko praznovanje, pusti zelo dober vtis. Če nekolikanj bolj prisluhnemo nekaterim besedilom in vzorcem, je muzika Campbella in njegovih fantov – bend sta ustanovila z Jasonom Sinayem – večkrat precej klišejska (o wicked mind smo se že naposlušali, denimo … pa zelo malo truda bi bilo potrebnega, da bi pridevniki postali bolj inovativni), a sliši se, da fantje uživajo in če album primerjamo z novejšimi izdelki nekaterih veteranov, denimo Springsteena, gre za pravo rockovsko poezijo. Rat City, Lightning Boogie … Firebird se je izkazal, čeprav Campbell pri svoji zbirki kitar najbrž ni celo ploščo žgal samo tega gibsona. Po Pettyjevi smrti je Campbell, eden redkih, ki ga v Heartbreakersih nismo nikoli videli s čikom, privzel image nekakšnega undergroundovskega rockerskega modreca s tobakom in kitaro, a hej … rock’n’roll me poživi, je nekoč pel Oto Pestner in v Campbellovem primeru to drži. V našem tudi.