Piše: Franc Juteršek

Je roman avtorice Vlaste Črčinovič Krofič, ki je izšel pri založbi Kulturni center Maribor leta 2026. Roman ima 182 strani in ga po literarni zvrsti lahko uvrščamo med satirično in znanstvenofantastično prozo. Knjige ne razumemo le kot zabavno zgodbo, ki se dogaja v nebesih, kajti nebesa so prikazana kot prispodoba človeške družbe z njenimi ustanovami, oblastjo, birokracijo. Ponazorjeni so predvsem medsebojni odnosi. Avtorica uporablja nebesa kot prispodobo zemeljske družbe. Kritizira birokracijo, oblast korupcijo in človeško željo po moči.

Glavna junakinja je stoletna Irma, ki po smrti prispe v nebesa. Čeprav vanje nikoli ni zares verjela, se znajde v nenavadnem položaju. Zaradi administrativne napake je namesto v reinkarnacijo uvrščena na poskusno namestitev. Toda nebesa niso takšna, kot bi jih človek pričakoval. Namesto popolnosti jo pričakajo birokracija in neskončni pravilniki, uradniki in različni oddelki, nepravilnosti in sistemske goljufije, boj za položaje in oblast ter tudi privilegiji in prikrivanje napak.

Irma je stara sto let, ko pride v nebesa. Njena starost ni nepomembna. Predstavlja človeka, ki je v življenju že veliko doživel in zato ni več pripravljen slepo sprejemati avtoritete. Zanimivo je tudi, da je v nebeškem sistemu tujka. Prav zato lahko vidi stvari, ki jih drugi sprejemajo kot nekaj običajnega. Irma zna samostojno razmišljati, javno se upira proti nepravičnosti. Oblasti nikakor ne zaupa, ima pa pogum, da se upre nebeškim oblastem in jih postavi pred dejstvo, da se odprejo neprijetna vprašanja. Skupaj z angelom Rafaelom in drugimi začne razkrivati nepravilnosti v nebeškem sistemu.

Humor v tem romanu ni namenjen samo zabavi. Najbolj se zazna ironija, ko avtorica prenese zemeljske birokratske navade v svet angelov. Predstavljajmo si pravilnik, katerega namen je usklajevanje postopkov, ob neuspehu pa se ustanovi nova skupina za usklajevanje. To je absurd, ki ga dobro poznamo tudi iz vsakdanjega življenja. Pomembna literarna vrednost se skriva v tem, ko se bralec najprej nasmeji, nato pa ugotovi, da se smeji nečemu, kar je pravzaprav res. Roman ne bi smeli omejiti samo na politično satiro, saj se dotika širšega vprašanja organizirane družbe. Avtorica kritično obravnava birokracijo, institucionalno samoohranjanje, privilegije, navidezno pravičnost in seveda razkorak med obljubami in dejanji. Kritika je lahko razumljena kot splošna kritika vseh sistemov, v katerih posameznik izgubi pomen, ustanove pa postanejo pomembnejše od ljudi. To je tudi razlog, da roman ni vezan samo na določeno politično obdobje.

Najpomembnejša sporočila v knjigi so, da nobena oblast ni sama po sebi pravična. Pravičnost je odvisna od ljudi, ki oblast izvajajo. Sprememba sistema ne pomeni nujno spremembe miselnosti. Stare napake se lahko ponovijo tudi v novem okolju. Posameznik mora ohraniti sposobnost kritičnega razmišljanja. Ne sme sprejeti nepravilnosti samo zato, ker jih predpisujejo pravila ali odobravajo avtoritete.

Zanimivost zgodbe ni toliko v predstavi posmrtnega življenja, temveč v tem, da uporablja nebesa kot ogledalo zemeljske družbe. Posebej pomembno je vprašanje, ki ga postavlja je, ali je mogoče ustvariti pravično družbo, če ljudje, ki jo gradijo, ostajajo ujetniki svojih starih navad. Pri reformah sistemov nenazadnje tudi ni nezanemarljivo dejstvo, da oblast vedno ve nekaj več, kot reformisti. Najnevarnejši trenutek za spremembe ni takrat, ko te napadajo sovražniki, ampak takrat, ko te začnejo zapuščati prijatelji.