Piše: Matej Krajnc

Rhino, 1998

Že trideset let kriv … Ko je pričujoča zbirka izšla, je bil Newman “kriv” že nekolikanj dlje. Pred izidom ni v ZDA bilo nobene res pregledne zbirke njegovih pesmi, ob izidu pa so bile reakcije zelo pozitivne z nekoliko zadržki, predvsem glede tega, komu je zbirka namenjena: povprečni poslušalec, češ, ne bo poslušal redkosti in filmske glasbe s plošč tri in štiri, navdušenec pa že ima vse albume in s tem tudi večino pesmi s plošč ena in dva. Nič hudega, kaj ko bi razmišljali v tej smeri: razsvetlimo povprečnega poslušalca? O tem se bolj malo govori; ta, ki je kao glup, mora na tem svetu glup tudi ostati, bognedaj, da bi se izobrazil, ta, ki pa se nima za glupega, itak že vse ve. Tak narobe svet poganja medijsko krajino že od nekdaj, ravno oni dan smo se v družbi pogovarjali o priznanjih in nagradah za glasbo, o čemer naj bi odločali zgolj poslušalci, ne pa tudi stroka, ki itak nič ne ve. No ja, pri nas je to dejansko res: tistih, ki resnično kaj vedo, ne pripustijo k odločanju, zato imamo, kar imamo. In kaj imamo? Digresijo. In kaj bi na to dejal Newman? Nasmehnil bi se.

Randy Newman je namreč vse življenje pisal pesmi, ki smešijo primitivizem, kmetavzarstvo in … glupost vobče. Z lucidnim humorjem je marsikdaj dvigoval obrvi, prislužil pa ugled, ki mu ga zdaj ne more nihče več vzeti; tudi kar zadeva albume, ki jih je izdajal, je bil neverjetno konsistenten. Kdo se morda ne bi strinjal, da je Born Again tako dober kot Good Old Boys, Sail Away, Little Criminals, Harps And Angels in Dark Matter, a kdo (med drugim tudi podpisani) se morda ne bi strinjal, da ni. A o tem na tem mestu nima smisla razpravljati. Želimo si, da bi Newman izdal več svojih pesmaric, a njegovo poglavitno sredstvo za žizn je filmska glasba in plošča 4 v tejle zbirki prinaša tozadevno marsikaj zanimivega. Kaj šele redkosti s plošče 3, kjer najdemo tudi prosluli singl Golden Gridiron Boy iz leta 1962, ki ga je produciral Pat Boone. Bi kdo rekel: Newman in Boone? A niti ni tako nenavadno. Singl je sicer pogorel in izkazalo se je, da je Newman itak bolj “album artist”, mojster konteksta in koncepta. Njegovi singli, ki so izhajali ob albumih, so bili sicer povedni; marsikdo še vedno ne more pogoltnit Short People, a to je njegov problem.

Leto 1998 je že daleč in vmes je nastalo še nekaj Newmanovih, recimo za hipec, “songsterskih” del. Izšli sta dve vinilni zbirki, v katerih so vsi njegovi “pop” albumi, kot je nekoč nekolikanj sarkastično dejal. Izšla je tudi vinilna zbirka njegovih treh songbookov, na katerih redefinira svoje pesmi. Pričujoča zbirka pa je bila tista, ki je Newmana dokončno kanonizirala v smislu glasbene zgodovine, ki v pesmih, kot so I Love LA, vedno raje vidi poskočnico kot satiro. A Randy Newman je, to je zdaj že jasno, eden največjih satirikov sodobne dobe. Kriv, nedvomno.