Slovenski pesnik, pisatelj, skladatelj in zborovodja Miran Rustja je pri mariborskem Kulturnem centru, zavodu za umetniško produkcijo in založništvo, v zbirki Frontier objavil pesniško zbirko z naslovom Tolažnice (2022). Spremno besedo je napisala Maruša Mugerli Lavrenčič, avtorica ilustracij in oblikovanja je Mojca Gulič.

Miran Rustja piše enigmatično poezijo. Verze, ki so oblikovani z bogato metaforiko, je treba razvozlavati in prodirati v njihovo skrivnostno govorico. Pesnik povezuje nezdružljivo, ponuja paradokse, tavtologije in contradictio in adiecto. Pomeša pojme in občutke, načrtno zarisuje protislovja. Včasih pesnikuje kot lirski subjekt, drugič je občutiti njegovo stanje v dvojici, večkrat tečejo besede o očividcih, brodarjih namenov in želja, prednikih, šušmarjih, usmerjevalcih in drugih ljudeh, ki izrekajo vrednostne sodbe ali pa se kot nekakšno opozorilo pojavijo na pesnikovi poti. Pojmi, predmeti in pojavi so poosebljeni, predmeti tudi oživljeni in zmožni lastnih besed, v vsej tej estetsko učinkoviti nakopičenosti je slutiti marsikaj hudega, slej ko prej se bo zgodilo in ga nikakor ne bo mogoče preprečiti. Na pesnikovo dušo sede nekaj težkega, morečega in samotnega. Duša dobi tako nov pomen in postane vpeta v bivanjsko nemoč, spremenjena v onstranstvo in prepojena z napojem sveta novih žrtvenih skrivnosti. Pesnik na vekah duše nosi zemljo in zre v podkožje njene bolečine, duša je pravzaprav sonce prave resnice, poraja pa se tudi strah in nikakor mu ni mogoče ubežati. Pesnik si zaželi čaše dobrote, toda vprašanje je, ali je njegova želja uresničljiva. Razkrije se v naslednjih verzih: »Slučaj sem, / ki pridrvi iz neznanke, / se nasmehne prijateljem / in ponikne v svet sodbe in slovesa.«

V stihe, v katerih je veliko abstraktnega, vstopajo tudi naravni pojavi, zlasti tisti, ki ne obetajo nič dobrega, saj so ogrožajoči in nevarni. »Onkraj morja hrepeni mladost, / katere starca sva ujeta v življenje pobotanja. / V krogu elipse upava, da nama regrat postreže / s podoknico, katere pesem sva in tavajoča / izpoved.« Strani v pesniški zbirki niso označene s številkami, tako da ni mogoče navesti, kje so objavljeni citirani verzi. Poet je zdaj pesimističen, zdaj resigniran. Življenje se mu kaže kot kotaljenje tistih, ki so obsojeni na sleparsko sožitje, zdi se mu, da so ljudje samo solastniki svojih življenj, hkrati so vendarle tudi srce veka, ki se izteka v neskončnost. »Stopamo skozi samotnost, / izpolnjeno z golim življenjem, / skozi šum, tolažbo, brez pomoči.«

Poezija je izrazno in slogovno zelo bogata, pesnikovemu svobodnemu izrazu, iracionalnosti in razkošju verzov se je treba kratko malo predati, pozabiti na realistično branje ter občudovati tudi svojevrsten in slogovno izviren larpurlartizem v pomenu razkošja lepote, v kateri se pomen včasih potuhne. Pesnik tu in tam piše v rimah, moderni izraz popestri s starinskimi in vznemirljivo zvenečimi besedami, pridevnike pa kdaj pa kdaj postavi na desno stran samostalnikov.

Avtorica spremne besede z naslovom Hoja za soncem Maruša Mugerli Lavrenčič, pesnica, publicistka, jezikoslovka in prevajalka, pravi, da nas že naslov pesniške zbirke napelje na misel, da imamo pred seboj refleksivno liriko, ki se ukvarja z vprašanji bivanja, smisla, življenja, minevanja in smrti. »Po naslovu lahko sklepamo, da je v liričnih zapisih gotovo tudi nekaj, kar nas bo potolažilo, nekako zmanjšalo težo bremen, ki jih nosimo s seboj, da bomo vsaj malce laže zadihali. In res je tako.« Lirski subjekt ne obupa, saj vsakič znova najde moč in gre za svetlobo. V razpetosti med zemljo in nebom, tišino in hrupom, preteklostjo ter sedanjostjo in prihodnostjo se tako temu subjektu kot tudi bralcu (bralki) ponuja pomiritev – s samim seboj in svetom, sklene svoje misli o poeziji Mirana Rustje Maruša Mugerli Lavrenčič.

Ilustracije akademske slikarke Mojce Gulič so usklajene z vsebino pesniške zbirke in s svojo subtilno govorico lepo dopolnjujejo pesniški svet Mirana Rustje. Likovna ustvarjalka pričara nežno rast rastlin, nariše let kačjega pastirja, v likovni govorici je slutiti tudi grožnjo poseganja v naravo: naplavljena mrtva riba ima grozo v očeh, na liste se lepi sajasta umazanija. Domiselne in povedne ilustracije Mojce Gulič govorijo z opozorilom in hkrati z estetsko prepričljivostjo.

Marija Švajncer