Piše: Matej Krajnc

Kulturni center Maribor, 2022

Sedem razdelkov tvori novo zbirko avtorice, že nominirane za Jenkovo nagrado, pričujoča zbirka pa nas popelje med vprašanja svetlobe, čez, ki je … kje? Uvodna pesem pove: “Z rokami poskuša v ustih poloviti / besede, ki ji pred njim vedno uhajajo, / in jih stlačiti nazaj v misli …”. Nadaljuje se: “… trenutek se cedi kot daljni med.” Razdelki so prav tematsko umerjeni: Pride trenutek, Rada verjame, da verjame …, Se ponovno roditi kot vrt v uvodnem, v naslednjem, Nevarno zlikano na rob, srečamo Ulico v mraku, Stockholm, štiri letne čase, naato sledijo Sprehodi, Slike, mrtvo listje, Dokler dihaš in, osrednji in hkrati sklepni, Čez. Pesem Čez čez čez nosi posvetilo pesnici Anji Golob: “sinje petje sinje ptic / pred večerom daleč pred nočjo / odmeva se širi cvrkut / od prej od nizko prirezanih / trt (…) v zdaj brez vrat / a čez čez čez …” Boomarka tej pesmi sta Brodolomka (“Nihče na obali ki se oddaljuje / ne more več slišati njenega glasu …”) in Segati od zraka do kaplje, ki ji sledi Proti točki nič. Uvodna ontološka smernica se pretoči v lirični kozmopolitizem in pogovore z naravo, da bi se v sklepnem razdelku spet vrnila na izhodišče. Čisto na koncu pesem o ptici, Priba, pred njo Reža sončevih vek … Pesnica je z jezikom vešča in redkokdaj zaide v kak deja vu, ne izrablja ga zato, da bi pokazala, kaj zna, kar je pogosto bodisi pri mlajših, ki mislijo, da morajo v svojih prvih pesmih povedati čisto vse, pa nato pri starejših, ki menijo, da se morajo znova in znova dokazovati, da še zmorejo. Dobro, Préverta smo pričakovali, tudi Yvesa Montanda, ki ni nikoli daleč stran in veje pravzaprav iz vsega, kar je kdajkoli bilo zapisanega o mrtvem listju, a avtoričine pesmi bi najbrž lepo sodile v njegov repertoar.

Skozi vse pesmi se slišijo glasovi … Ne zgolj na koncu Sprehodov, kamor so tudi empirično umeščeni, a dobra poezija ima to lastnost, da poje na več ravneh. Nemalokdaj so, v rokah manj veščih, pesmi suhe in prazne, ne priklicujejo dodatnih dimenzij, obstajajo zgolj zato, ker ji je nekdo hotel zapisati, ne glede na učinek; pri pričujoči avtorici ribniki, štorklje, balkoni in debla živijo in dihajo, morda to najbolje ponazori pesem Plesalka: “Glas se večkrat pritaji, šele potem zasliši glasbo / ali, saj ne more verjeti, odtekanje krvi …” Pesmi Danice Križanič Müller so tihe, a bralcu/bralki spregovorijo na glas, toliko seveda, kolikor jih navije v sebi, ne glasneje. Najbrž dovolj za večkratno izkušnjo.