Piše: Matej Krajnc

Bandini Records, 2023

John Prine je leta 2005 nastopil na Austin City Limits, ne prvič, a s takrat svežo ploščo Fair & Square, po kateri se nato dolga leta ni oglasil z novo avtorsko glasbo. Poleg novih pesmi je igral tudi Clay Pigeons, pesem teksaškega kantavtorja Blaza Foleyja, vplivnega avtorja, ki ni živel dolgo, a vendarle toliko, da je napisal nekaj antoloških pesmi; peli so jih številni pomembni akterji t. i. americane, od Townesa van Zandta do Merla Haggarda, Willieja Nelsona in omenjenega Prina. Pesem Clay Pigeons naslavlja tudi najnovejšo ploščo domačega teksaškega kantavtorja Luke Gluvića; gre za prepesnitev Foleyjeve pesmi, ki stoji nekako v osredju Gluvićeve trenutne kantavtorske aktivnosti.

Če spremljate domačo kantavtorsko sceno, potem veste, da je Luka Gluvić v zadnji polovici desetletja prehodil aktivno kantavtorsko pot v vrh današnjega avtorskega literarno-glasbenega Parnasa. Sam se veselim vsake njegove nove izdaje, zadnje čase pri Bandini Records, lastni “etiketi”, ki jo je naredil, da ima mir. Še vedno verjame v fizičen obstoj nosilcev zvoka, iz “prejšnje kariere” (From The Balcony) ima tudi vinilko, zdaj pa izhajajo lični digipakci, na katerih najdete vse potrebno razen besedil, ta so na voljo na Bandcampu. Tokratno ploščo je posnel v živo na koncertu z Big Bandom Grosuplje, točneje v njegovi kombo-različici. Prišepnimo: svojčas je v BB Grosuplje igral bas, tistega pokončnega, zdaj pa je s tenorsaksofonistom Rudijem Javornikom, kontrabasistom Vasjo Caharijo in bobnarjem Janezom Zrnecem za prihodnje generacije zabeležil enajst pesmi. Dve predelavi srečamo: že omenjene Golobe in Jimmieja Coxa stari standard Nobody Knows You When You’re Down And Out. Gluvić s svojim zgodnjewaitsovskim glasom mojstrsko barva razpoloženja besed iz svojih pesmi, bend pa ga nikoli ne prevpije, tudi občinstvo ni tako, da bi iskalo entertainment: prišli so, da bi slišali, kaj jim ima samospevec povedati, kar je seveda vesela novica. Vse skupaj se je zgodilo 21. 4. letos v Kulturnem domu Grosuplje; plošča tako ni nekakšna retrospektivna izdaja, ampak ponuja natanko to, kar ima Gluvić povedati ta hip.

Če želite vedeti, s katerih plošč je Gluvić izbral tokratni koncertni repertoar, obiščite njegov Bandcamp. Vedite pa nekaj: Gluvić nikoli ne zavrže besed, ve, čemu kaj zapiše in kam, ni gostobeseden, je pa iskren. Tudi Blaze je bil iskren in zadnji čas je že bil, da njegovi Golobi zaživijo tudi pri nas. Šli bomo na medmestni avtobus, poiskali žensko, ki bo ostala z nami in govorili (peli), ko bomo imeli kaj povedati. Dovolj jedrnato. Kot bi Blaze (in z njim Luka) v pesmi sežel celotno samospevsko poslanstvo. Ne, pardon, ne “kot bi”: v tej pesmi je sežel vse, kar je pravzaprav pomembno za samohodca. Ne osamljenca, pač pa tistega, ki pozna prednosti tega, da ne tuliš v rog. Če že tuliš, tuliš v mikrofon. Pa še to subtilno. Pa še to takrat, ko imaš kaj zapeti. Stopimo torej na oder, sprehodimo se skozi polja lilijane in se zbogajmo s prijateljem mrakom. Hitro, preden se popolnoma zmrači.