Piše: Matej Krajnc

Kulturni center Maribor, 2022

Nekoč je bila založba VED, majhna ljubljanska založba, ki se je nato preselila v Maribor in pred kakimi šestimi, sedmimi leti tiho prenehala z delovanjem. Založba je ponudila krov mnogim, ki zaradi svojih neobičajnih del ali kakšnih drugih razlogov pri “velikih” niso mogli čez prag; tudi sam sem med njimi, pri založbi sem namreč leta 2005, na začetku njenega delovanja, objavil svoj prvi roman, ki ni bil po muštru tega, kar so založbe iskale, tveganje pa seveda ni prišlo v poštev. Dandanes je še vedno tako in dandanes obstaja Kulturni center Maribor, ki je na tem področju nekako prevzel VEDovo poslanstvo: upa si objaviti marsikaj tistega, kar uradno velja za “too far out”. In ker priznanja izostanejo, če nisi pri treh ali štirih največjih akterjih trga, nam ostane zadoščenje, da naše knjige kljub temu pridejo na svetlo … in ostanejo, sceni navkljub. Pravzaprav smo tako oblikovali svojo posebno sceno, ki je nekolikanj nadkategorična in ji veselo dol visi za pravila igre na t. i. trgu.

O Levu Deteli sem že poprej marsikaj slišal, spoprijateljila pa sva se med druženjem pri VEDu in reviji Srp, ki je tudi ugasnila. Leta 2011 je Lev napisal tehtno spremno besedo k moji zbirki Same dobre novice, ki je izšla pri VEDu, z založbo pa sva šla na kratko turnejo, ker sva imela vsak svojo knjigo, on, če se ne motim, celo v dveh delih. Ko sem pri VEDu prevzel nalogo pomočnika urednika in tudi nekatere piarovske zadolžitve, je bilo treba poskrbeti, da se je o izdajah vsaj nekaj napisalo. V tistih časih nas je denimo precej pokrival kanal A, bili smo stalni gostje v TV-studiu Zagorje, v Velenju, brali smo v ljubljanskem Nebotičniku, tudi Gajotov jazzovski klub nas je rad sprejel. Lev je bil vedno prijazen, luciden sogovornik s knjigami, ki so kritično gledale na našo polpreteklo zgodovino, niso pa je zanikale. Kritično so gledale tudi na našo sedanjo zgodovino. Takšna je tudi pričujoča pesniška zbirka iz nedavnega obdobja, ki bo najbrž ostalo v analih kot eno najtežjih in najtemnejših obdobij sodobne zgodovine sveta. Pokazalo se je, da volja ljudi pri politiki nima več nobene teže; argumentiramo in protestiramo lahko v nedogled, pa se ne bo nič spremenilo; smernice sil so vnaprej določene s strani peščice denarnikov, ljudje pa ostajamo poskusni zajci in kanonfuter, lahko pogrešljivo blago, kar seveda ni nič novega, le žalostno je, da tudi v 21. stoletju stvari ostajajo približno iste kot pred tisoč leti – princip je isti, sve su ostalo nianse, kot je dejal Panonski mornar. Iz zgodovine se ne učimo, pač pa jo izkoriščamo, kakor se nam zdi. A o vsem tem smo v zadnjih letih že precej govorili in pisali, pred nami pa je knjiga, ki nosi naslov Junačenje v koronskem obdobju, kar je lahko po eni strani samoironično, po drugi satirično in po tretji čisto empirično: merjenje jajc, ki se je dogajalo na račun življa, lahko seveda tolmačimo tako ali drugače. A nekaj je treba reči o pričujoči knjigi, kar najbrž strne njeno bistvo: Lev Detela je pesnik empatije, tudi satirične in angažirane plati njegovih novih pesmi so empatične, ne nihilistične ali cinične. Ljubezen do ljudi in sveta ostaja, kakorkoli zmedeni so že in kakršenkoli svet že je: ta je tisti, ki ga imamo. Edini empiričen, vse ostalo so duhovne razsežnosti. Nekakšen motto vsega tega se znajde sredi knjige, na strani 104. Angažiran je in udaren: prišel je čas / da globoko vdihamo / vse sestre in sobrate / samo s polnimi pljuči / je mogoče zapeti revolucionarno sonato / za izgubljena leta / v ustroju svetovnih razodetij. Z naslovom Proletarci vseh dežel, združite se pesem predstavlja osrednjo angažirano besedo zbirke, kakorkoli satirična, ironična, celo morda malce pikra že je. A opogumlja, za naslov pa izrabi znani slogan iz nekdanjih časov. Sam sem režim bivše države, svoje rojstne domovine, doživljal in preživljal drugače, srečnejše kot on, rojen v drugi generaciji, ki ji ni nič manjkalo, odraščala je mirno in perspektivno. Dandanes je, se zdi, ko naj bi živeli v časih demokracije in se pogovarjali z argumenti, otišla sva mast u propast. Kdor si upa kaj reči (ali verjeti v 256 sivin, kar so nas nekoč učili, namreč da svet ni nikoli črnobel), je bodisi anticepilec (čeprav ni nujno, da zavrača ta način zdravljenja vobče), antisemit, rusofil (čeprav se z vojno nikakor ne strinja, a ne verjame ne v despota ne v manekena) ali pa, najpogosteje, kar teoretik zarote, že vnaprej, kar je najlažje, da ja ni argumentiranih debat, ki bi lahko kaj spremenile. Medtem ko se je bivša država po ločitvi od vzhodnega bloka počasi odpirala, se zdaj, v demokraciji, svet vse bolj zapira. V čem je torej razlika med “komunističnim” in “demokratičnim” enoumjem? Ni tudi nujno, da se z Levom strinjava pri vseh točkah, ki sem jih zapisal zgoraj, a nekaj nedvomno drži: on v svojih pesmih vedno argumentira, vedno znova in večkrat na duhovit način. “Domovina bleda mati / you are the next.” Bolj neposredno skorajda ne bi mogli zapisati. In še vedno je poezija. Svet pa brez sedla in kopita, kot je naslov enega od razdelkov pričujoče knjižice. Še dobro, da nekateri vedo, kot nekoč ameriški staroselci (ki jih je sveta demokracija potamanila), kako jezditi brez sedla in kopit. Edino tako se da nekako preživeti.

“Strah & bojazen krepita & redita bolezen”. Logična ugotovitev, ki je v zadnjih letih umanjkala v ključnih trenutkih. Lev, sicer mojster tako klasičnih kot razvezanih pesniških oblik, to ugotovitev kot nekakšen pesniški kolaž, likovno pesem, postavi na konec zbirke. Pogum vedno premaga zlo, so zadnje besede v zbirki, ki jih glede na kontekst lahko vzamemo bodisi ironično (zgodovina nas uči, da to ni nujno res) bodisi dobesedno (zgodovina nas uči, da je nemogoče ne znoreti, če v to ne verjameš). “Pesnik spi. / Zapredlo ga je v pajčevine.” Ja, über allen Gipfeln ist Ruh. Moramo verjeti. Pesnik je sicer buden, tudi to moramo verjeti. Pa čeprav ne bi mogel pisati, če ne bi vsaj malo tudi spal.