Slovenski pisatelj Stanko Bensa je pri Založbi knjig in v Zbirki Frontier Proza Kulturnega centra Maribor objavil obsežno knjigo Nikjer doma, Iz Prekmurja v Vršac (2022). Grafično zasnovo je opravil Peter Dobaj, oblikovanje, prelom in oblikovanje naslovnice Romeo Štrakl, spremno besedo je napisal Tone Partljič.

Avtorjev brat Tone Bensa v Predgovoru predstavi vsebino knjige. Brata sta otroštvo in mladost preživela na kmetiji in na njej trdo delala, med počitnicami pa tudi na poljih ekonomske enote Benica v Prekmurju. Po končani srednji šoli sta se zaposlila v lendavskih podjetjih, izredno študirala in si pridobila fakultetno izobrazbo. Do leta 1999 sta opravljala vodstveno delo, leta 2000 pa sta ustanovila lastno firmo. Tone Bensa pravi, da je bila pot težavna, vendar uspešna. Stanko Bensa je bil pobudnik ustanovitve Društva Primorcev in Istranov v Prekmurju, društva, v katerem so si prizadevali ohranjati tradicijo in obujati spomine na svoje prednike. Na dvorišču vaškega doma na Pince Marofu so postavili muzej, Stanko Bensa pa je dobil nalogo, da napiše knjigo o trnovi poti primorskih in istrskih beguncih po prvi in drugi svetovni vojni. Svoje začasno zatočišče so našli v Prekmurju. Knjiga Nikjer doma govori o usodi beguncev in njihovem iskanju dokončnega doma, Beničanih, Primorcih, ki so leta 1945 sprejeli ponujeno kolonizacijo v Banatu, se spopadali z revščino, se na vojvodinskih poljih učili novega kmetovanja in mnogi od njih na koncu obupali. Tone Bensa sklene svoj Predgovor z besedami: »Naslov knjige je pravi odgovor o beguncih; ko ga enkrat izženejo iz svojega doma in mora v svet iskati novo domovanje, ni več nikjer doma.« (str. 12)

Knjiga Stanka Bense je sestavljena iz treh delov, Epiloga, Priloge, Virov in spremne besede, na koncu so dodane fotografije, ki dopolnjujejo avtorjevo zgodbo. Knjigo bi žanrsko lahko označili za spominsko prozo, zaradi oživljanja preteklosti bi bilo mogoče govoriti celo o zgodovinskem romanu. Dogajanje ne teče linearno, temveč avtor preskakuje od dogodka do dogodka in se z novimi opisi vrača k doživljajem v preteklosti. Delo je napisano v realističnem slogu, pisec je mojster za podrobnosti in natančen opisovalec krajevnih značilnosti, kmečkih opravil, vremenskih pojavov in dogajanja v naravi. Protagonisti in protagonistke njegovega literarnega dela so večinoma dobri, plemeniti in solidarni ljudje, povezani v stiski in prizadevanju, da bi obvladali nezavidljive družbene razmere. Na spletu je navedeno, da je Benica vas v Občini Lendava, drugo najbolj vzhodno ležeče naselje v Sloveniji v bližini meje s Hrvaško in Madžarsko; leta 1922 jo je ustanovilo dvaintrideset primorskih družin, ki so po koncu prve svetovne vojne ostale brez doma in so se najprej začasno nastanile v taborišču Strnišče pri Ptuju, današnjem Kidričevem. Njihova usoda je bila neizprosna: doživeli so grozo taborišč, povojne razmere so jih zaradi opustošenja in revščine primorale, da so odpotovali v Banat in skušali začeti znova. Knjiga je napisana v tretji osebi, glavna literarna lika, zakonca Marija in France, kdaj pa kdaj o svojem življenju pripovedujeta kar sama.

Stiska Primorcev na različnih življenjskih postajah je prikazana literarno prepričljivo. Bensa piše o tem, kako jim je bilo odvzeto dostojanstvo, ponižani in oropani so bili tudi premoženja in državljanskih pravic. V knjigi je veliko žalosti, toda pisatelj prikazuje tudi redke srečne trenutke in vrnitev upanja, da življenje vendarle ni samo trpljenje, ampak se ljudje znajo tudi poveseliti, zlasti v kulturnem in športnem udejstvovanju. Marija je strastna bralka in zmore tudi s poglabljanjem v literarna dela svojemu življenju vedno znova povrniti smisel. Prav dobro ve, da sta v življenju poglavitna sloga in medsebojno spoštovanje. France je bil Maistrov borec. V njegovem življenju se je marsikaj zgodilo, najbolj srečen pa je bil, ko se je seznanil z Marijo, se poročil z njo in postal oče treh hčera in sina. Tudi to, da so preživeli vojno in vsi ostali živi, je bila velika sreča. Da bi se vrnili na Kras, so bile samo sanje, saj vrnitev ni bila več mogoča. »Tako je pač življenje. Enkrat moraš prekiniti sanje o nedosegljivem.« (str. 250)

V Prilogi k Marijini zgodbi »Nikjer doma« so pojasnjeni vzroki kolonizacije mesta Vršac in Vojvodine. Vršac je bilo sicer lepo mesto s številnimi znamenitostmi, toda človek, ki se je naselil v njem, je ostal prišlek, kolonist in agrarni upravičenec. Pisatelj se pomudi pri zgodovini mesta, tudi turških vpadih in času, ko so mesto vodili Srbi in Nemci, tako imenovani podonavski Švabi. V mejah kraljevine Jugoslavije je nemško govorečih ljudi živelo kar petsto deset tisoč. Večina podonavskih Nemcev si je v času druge svetovne vojne umazala roke s krvjo domačinov, zato so po vojni morali oditi; veliko jih je izgubilo življenje, mnogim so zaplenili premoženje. Ljudje, ki so naselili v njihovih hišah (med njimi je bilo približno tri tisoč slovenskih družin), so bili predvsem industrijski delavci in niso bili dovolj poučeni o kmetovanju in vinogradništvu. Začeti je bilo treba novo življenje, toda marsikomu ni uspelo in se je vrnil v domači kraj.

Stanko Bensa kot objektivni pripovedovalec razgrne življenjsko usodo primorskih Slovencev, iskalcev lastnega prostora pod soncem. Nazorno opisuje trpljenje, poraze, obupavanje in tudi vztrajanje primorskih Slovenk in Slovencev, težavno pot od leta 1915, ko so jih pregnali z domov ob Soči. Leta 1918 so postali begunci, brezdomci in taboriščniki. V taborišča so jih odgnali tudi med drugo svetovno vojno. Kot rdeča nit se vleče pisateljevo spoznanje, da je begunstvo prekletstvo. Kamorkoli se človek odseli in čeprav se skuša prilagoditi ter sprejeti običaje in navade novega kraja, povsod ostane tujec. »Begunec ostane begunec. – Vendar ga to pogosto utrdi. Postane bolj močan, vzdržljiv in še bolj ljubi tudi dom svojih prednikov. – Lahko ima več domov, »a ni nikjer doma«. (str. 262)

Tone Partljič, slovenski pisatelj, dramatik in dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, je avtor spremne besede z naslovom Stanko Bensa in njegova pričevanja o družini, Primorcih in Istranih v Prekmurju in njihovem agrarnem »izletu« v Vršac. Na začetku omeni, da je Bensa pred desetimi let napisal poučno knjigo Od Soče do Mure in se že v tem delu lotil tematike Primorcev in Istranov v Prekmurju. V knjigi so žanrsko raznorodne vsebine – od zgodovine, biografskih in avtobiografskih prvin do pričevanj in leposlovnih odlomkov. Po Partljičevem mnenju je ta Bensova knjiga zanimiva in tudi informativno dragocena, pri branju pa pomisli na dogajanje v sedanjosti in pravi: »Danes, ko Orbanova Madžarska z odkupovanjem slovenskih podjetij, nakupom zemlje in močnim podpiranjem madžarskih društev krepi in vzpostavlja svoj vpliv v Prekmurju, zlasti med madžarsko manjšino, jim je nelagodno, saj ne morejo kar pozabiti, kaj so doživeli pred sedemdesetimi leti v tem delu Slovenije, ki je Madžarom v zgodovini res tudi pripadal; naša država, ki že tradicionalno ne skrbi preveč za odročne dele države, pa večkrat pokaže, da niti ne ve za ta del slovenskega narodnega telesa ali pa ga zanemarja.« (str. 281) Tone Partljič je po naključju izvedel za rokopis Bensove druge knjige, tedaj še z naslovom Knjiga o Vršcu, in ga prebral.Pisanje ga je prevzelo, v njem je začutil pravi pisateljski navdih. Zdaj izrazi hvaležnost Dušanu Hedlu, direktorju Kulturnega centra Maribor, ki se je tedaj takoj odločil za izdajo tega dela. In res, tako je tudi storil, knjiga je pred nami in ima nov in zgovoren naslov – Nikjer doma. Partljič se zaustavi pri njeni vsebini in prikaže osrednje dogajanje. Stanko Bensa je vnuk protagonistov knjige, Marije in Franceta. Pri pisanju ostaja skromno v ozadju, Partljič mu vseeno priznava, da je objektivni in informativni pripovedovalec.

Na črno-belih fotografijah so spominsko ohranjeni prizori in dogodki iz življenja primorskih Slovencev in Slovenk, med drugim: baraka na Benici, beniški sokoli, tamburaši, poplava na Benici, interniranci, odhod v taborišče, taborišče, delo v internaciji pod vojaškim nadzorom, pokopališče Šarvar, vinogradi, spominska plošča padlim v drugi svetovni vojni in utrinki iz Vršca.

Marija Švajncer