Piše: Ivan Vogrič
Rudolf Golouh (Koper 1887 – Ljubljana 1982) je bil Primorec, ki je v času bivanja v Mariboru, med obema vojnama, dosegel najvišji upravno-politični položaj. Leta 1933 je postal podžupan in to mesto zasedel dve leti.
V Trstu, kjer je odraščal, je vstopil v javno življenje že zelo mlad. V letu neuspele revolucije v Rusiji (1905) je ustanovil anarhistični časopis Germinal, po njegovi ukinitvi pa nekatere druge liste s podobno vsebino. Ker je bil močno vpet v tedanje vrenje med delavstvom, je prišel tudi kmalu navzkriž z roko pravice. V avtobiografiji je zapisal, da je “Avstriji hvaležen za tistih nekaj mescev karantene v njenih cesarsko-kraljevih ječah”, ki jih je izkoristil za temeljito branje. Zaradi neuklonljivega značaja so ga celo izgnali z mesta. V Milanu, kjer je nadaljeval agitiranje za Kropotkinove in Bakuninove ideje, je leta 1910 objavil v neki reviji italijanski prevod odlomka iz Cankarjevega Hlapca Jerneja; bržčas gre za najstarejše besedilo tega dela v italijankem jeziku.
Rudolf Golouh (Koper 1887 – Ljubljana 1982) je bil Primorec, ki je v času bivanja v Mariboru, med obema vojnama, dosegel najvišji upravno-politični položaj. Leta 1933 je postal podžupan in to mesto zasedel dve leti.
Leposlovno ustvarjanje mu ni bilo tuje, saj je kasneje napisal tudi več dramskih besedil. Nekatera so tudi uprizorili, na primer komediji Groteska sedanjosti in Od zore do mraka.
Iz anarhističnih vrst je prestopil k socialistom, verjetno tudi zato, ker so mu pomagali pri vrnitvi v Trst. V zadnjih vzdihljajih stare Avstrije je bil, kot zastopnik slovenskih socialistov, član odbora za ljudsko blaginjo, kot izraza italijanskih in slovenskih političnih strank. Ta je deloval, da bi se v tedanji krizni situaciji ohranil minimalni red v mestu. Italijanska oblast ga je razpustila takoj po prihodu njenih čet v Trst. Kmalu po tem se je preselil v novonastalo kraljevino SHS, kjer je nadaljeval politično udejstvovanje v stranki, ki je z istim imenom delovala že pred vojno – Jugoslovanski socialdemokratski stranki (JSDS). Ta je imela manj radikalna stališča kot komunisti. Kot njen predstavnik je bil leta 1920 izvoljen za poslanca ustavodajne skupščine. Pozneje je bil neprekinjeno v strankinem vrhu. V avtobiografiji (Pol stoletja spominov, IZDG, Ljubljana, 1966) je podrobno opisal neurejeno stanje na takratni levici oziroma neusmiljeno rivalstvo med raznimi frakcijami in skupinami.
V Mariboru, kjer je deloval od leta 1923, je našel ugoden teren, saj je bilo tu koncentrirano zelo veliko delavstva. To je bilo zaposleno predvsem v razvijajoči se tekstilni in kovinski industriji; sicer pa je bil Golouh dejaven tudi med kmeti, tako na političnem kot sindikalnem področju. V Mariboru je nadaljeval z urednikovanjem, med drugim strankinega glasila. Postal je tudi kontaktna točka za preganjane protifašiste s Primorske, tako Italijane kot Slovence, ki so se želeli umakniti v Avstrijo. Ker so imeli socialisti na občinski ravni večino, se je, kot rečeno, povzpel na mesto namestnika prvega občana.
V Kroniki slovenskih mest leta 1935 je zapisal misel, ki je aktualna še danes, vsaj glede prispevka priseljencev (v tem primeru Primorcev) v novem okolju: “K naglemu razvoju in preoblikovanju Maribora so novi someščani doprinesli znaten delež. Kakor so vedno in povsod za razvoj mest močno vplivale priseljene aktivne sile, tako je tudi v našem slučaju emigracija prispevala svoje k napredku in k ustvarjanju novega lica in bistva mariborskega mesta”.
Na začetku vojne se je Golouh umaknil v Ljubljano, kjer je vstopil v OF. Konec vojne pa je dočakal v taborišču Dachau. Vrnil se je v Ljubljano in tam živel do smrti.