Piše: Matej Krajnc

Dallas, 2023

(izvirnik: Two dogs fuckin’, Helidon, 1989)

Psička sta spet na delu: ob izidu izvirnika se spominjam zapisa v reviji Glasbena mladina, kar je bil zame leta 1989 tudi vzgib, da sem šel in kupil kaseto. Nekakšen vzgib za radovednost je bila že likovna oprema naslovnice v povezavi z naslovom. Veliko fenov zasedbe, ki je letos, kot vemo, slavila zmago na hrvaškem izboru za pesem Evrovizije, še vedno sodi, da je prvenec njihov najudarnejši album, jaz pa bi v to vrsto postavil še vsaj El Desperado (in morda desetletje pozneje Jedinu). Pozneje so mi Let 3 postali nekako predvidljivi in provokativni bolj zaradi provokativnosti same (tudi Šč! me ni zares presunil), a na začetku so na nekolikanj utrujeno sceno druge polovice osemdesetih prinesli precej svežega vetra. Novi val se je izpel že dosti prej, (pop)rockovski izvajalci so spreminjali svoj zvok, denimo Bajaga s svojo Prodavnico tajni leta 1988, govorilo pa se je, da se je utrudil tudi največji mainstreamovski rockovski bend na sceni, Riblja čorba, čeprav mi Priča o ljubavi ni bila nič manj všeč kot denimo Istina. Estradniki so v glavnem skočili na vlak kvazietna, kantavtorji pa so sicer skrbeli za raven svojih izdaj, a v kaosu vseh živih zvokov in zmage na Evroviziji leta 1989 je Pengovov album Pripovedi, čeravno odličen, ostal v ozadju, Balaševićeva Panta rei in Tri posleratna druga pa sta sicer prinesla uspešnice, a Sugar rap in Devojku sa čardaš nogama so v tistem hipu prevpili drugi glasovi. Država se je takisto odpenjala s povodca in samo nekaj let nas je ločilo od pogroma. Let 3 so na sceno uleteli kot nekakšen funky kuriozum, nekako kot KUD Idijoti, a album Two Dogs Fuckin’ (brez g) je odkril nemalo avtorskih vrlin, ovitih v nekoliko perverzen smehljaj strica na naslovnici. Jebat ga, naslovnica tozadevno razkriva marsikaj in najbrž sodi med najbolj posrečene z naših koncev.

Album Two Dogs Fuckin’ je leta 2009 že doživel uradni ponatis, od založbe Helidon prešel k Dallasu (kot tudi kompilacija Rijeka-Paris-Texas, kjer so se Let 3 pojavili kot eden od bandov), a pričujoča izdaja je tudi remasterirana, kar pomeni, da je na voljo tudi za komparacije, kako so se spremenile tehnike obdelave zvoka od takrat do dandanes in kako nova psička pravzaprav zvenita – je remaster glede na izvirnik kaj pokvaril, se morda naloge lotil preveč “sodobno”? Kar zadeva mene, nimam kaj reči, zvok je dober, sliši se še kakšna dodatna inštanca, ki je na izvirniku nisem slišal, a albuma sem, kot že rečeno, bolj navajen s kasete, ne s plošče. Za še ne štirinajstletnega mulca, ki je takrat poslušal zlasti zgodnji rokenrol in jazz, je bila plošča pravo odkritje, od uvodne Sam u vodi do Ciklame, ki zaključuje stran A in potem do pesmi Veliki dan, ki zaključi ploščo. Tudi v besedilih sem užival, zlasti v minimalističnosti Ciklame, ki je še do dandanes moja najljubša pesem Let 3. Seveda sem že v dobi novega vala in (post)punka bral kratka in udarna besedila, a bil sem še precej mlajši in album Two Dogs Fuckin’ je bil tisti prag, na katerem sem se ustavil in šel nazaj preposlušat vse te stvari, od zgodnjih Prljavcev do Azre, Idolov in drugih. Čorba je bila denimo bolj neposredna, klasična, arsenovska z nekolikanj ostrejšim feferonom, in tega sem bil navajen, dočim me je odločnost reških fantov nekako začela premikati v odraslejšo dobo poslušanja plošč in mi omogočila hitrejše zapopadenje drugih podobnih, denimo že omenjenih KUD Idijotov in še koga. Sredi udarnosti glasbe in besedil Let 3 sem našel tudi precej liričnih trenutkov, denimo v Niotkuda, ki me je takrat naasociirala na slovenske pesniške eksistencialiste … in tako naprej.

Pričujoči ponatis torej pozdravljam z veselim glasom in se veselim tudi naslednjih, ki pridejo … Two Dogs Fuckin’ ne bo edini. Mrle, Prlja, Miki, Tubin in Gigi pa je zasedba, ki zame še vedno prestavlja najboljše iz avtorsko-izvedbene skrinje zasedbe Let 3 in kot je videti, imata Damir in Zoran še dovolj energije za nove podvige. V Zori so fantje lepo povedali: “morao sam gristi / morao sam proći / otići iz hladne tmine / moje crveno nebo // ti i dalje vodi / stado svojih ovaca / vodi svoju divlju hordu / bezglavih i pokvarenih …” Kako se nekatere stvari prav nič ne spreminjajo!