Slovenski pisatelj Andrej Blatnik je avtor biografske knjige Marjan Kandus: Spominjam se (2022). Delo je izšlo pri Založbi knjig Kulturnega centra Maribor v Zbirki Frontier, Proza, grafično zasnovo je pripravil Peter Dobaj, oblikovanja, preloma in oblikovanja naslovnice se je lotil Romeo Štrakl, fotografijo na naslovnici, Kandusov portret, pa je posnel Andrej Blatnik. Pobudo, da bi bilo zanimivo opisati razgibano življenje in obuditi spomin na dogodivščine v različnih življenjskih obdobjih Marjana Kandusa (roj. 1932), je dala njegova hčerka Petra. Toliko vsega se mu je primerilo, vedno znova je dokazoval, koliko pravzaprav zmore – od športnih do poslovnih uspehov, zato je bilo njegovo življenjsko zgodbo vsekakor vredno zapisati. Tega dela se je lotil slovenski novinar, fotograf, svetovalec za korporativno komuniciranje in spletni vplivnež Andrej Blatnik (pisec ni znani univerzitetni profesor, pisatelj in urednik Andrej Blatnik, temveč njegov soimenjak). Z Marjanom Kandusom sta se vrsto let srečavala na različnih družabnih dogodkih, zbližala pa sta se leta 2009 v New Yorku na poroki Kandusove hčerke Petre. Blatnik je začutil, da ima opraviti z ambicioznim človekom z izjemno voljo, disciplino in željo po znanju, osebnostjo, ki zmore svojo energijo usmerjati k doseganju zastavljenih ciljev in racionalno odločati v ključnih trenutkih. Od leta 2015 sta se sestajala in se pogovarjala, Blatnik je pogovore in Kandusove spomine snemal, si vmes kaj zapisal, in nastala je vsebinsko in sporočilno bogata knjiga. Biograf v spremni besedi zapiše: »Z Marjanom se še dobivava od časa do časa, čeprav sva s spomini končala. Ta projekt bom ohranil v spominu kot eno zanimivejših in prijetnih epizod svojega življenja.« (str. 129)

Knjiga ni napisana kronološko, v njej sta vsekakor poglavitni dve poglavji Kandusovega življenja: športno udejstvovanje in poslovna dejavnost, oboje se je dogajalo nadvse uspešno in odmevno. Marjan Kandus je bil član košarkarske reprezentance v tedanji Jugoslaviji, dosežki pri igranju so mu odprli pot v svet; doživel je tudi športne vrhunce in zanosni občutek zmage. Akademski športni klub, v katerega je najprej vstopil, je bil sinonim za univerzo, čez čas pa so ga zaradi ne čisto prepričljivih razlogov preimenovali v Olimpijo. Z jugoslovansko košarkarsko reprezentanco je Marjan Kandus leta 1961 na evropskem prvenstvu osvojil srebrno medaljo. Na športnih tekmovanjih se mu je marsikaj dogajalo, tudi razburljivega in zabavnega, v šport se je tako ali drugače vpletala politika. Mladi športniki so se znali zabavati in v knjigi so razkriti tudi drobci iz Kandusovega intimnega življenja. Ko pa se je srečal z jugoslovansko vaterpolsko reprezentanco, športno tedaj blizu svetovnega vrha, so fantje naredili nanj močan vtis tudi po intelektualni plati. Bili so osebnostno zreli, načitani in razgledani. Tedaj se ga je polastilo naslednje spoznanje: »Prvič sem se zavedel, da je treba znanje nadgrajevati, da se je treba učiti, študirati; vse drugo je slej ko prej tratenje časa.« (str. 40) Po maturi na mariborski Prvi gimnaziji se je odločil za študij ekonomije in ga kljub športnemu udejstvovanju tudi uspešno končal, kasneje pa je magistrski študij opravil v Združenih državah Amerike. Dobra izobrazba mu je pomagala in koristila, ko se je odločil, da se bo od košarke poslovil in stopil na poklicno pot. Najprej se je zaposlil pri Adrii Avioprometu in prevzel položaj komercialnega direktorja; vodenje je bilo dinamično, veliko je bil na poti. Pri delu mu je koristilo obvladanje tujih jezikov in poznavanje ekonomske problematike. Kasneje se je ukvarjal z bančništvom in postal velik strokovnjak za denarna vprašanja. Odločilna je bila njegova vloga pri projektu graditve jedrske elektrarne v Krškem. Dobro je poznal vse vidike in potek tako pomembnih projektov, znal je potrkati na prava vrata, obrestovalo se mu je, da je navezal številne stike in postal prepoznaven v ameriških in angleških poslovnih krogih. S svojo samozavestjo, strokovnostjo, sposobnostjo in družabnostjo je vedno napravil velik vtis in posrečilo se mu je, da so bili ljudje vsakič pripravljeni sodelovati z njim in mu tedaj, kadar se je za to pokazala potreba, tudi denarno pomagati, na primer pri plačevanju visoke šolnine za podiplomski študij in svetovati pri vpisu sina na zaželeno šolo. Prikaz Kandusovega življenja je tudi zgodba o jugoslovanskem in slovenskem družbenem razvoju, časih, ko zveze in poznanstva niso bili brez pomena, pripoved o vplivu politike na gospodarstvo, posledicah osebnih zamer ter ugotavljanju, kdo je na pravi strani in kdo nosi prtljago iz preteklosti in za nove čase ni neoporečen. Marjan Kandus se ni politično angažiral in ni vstopil v vodilno stranko, zato se ni mogel ubraniti očitkov, da bi to moral storiti, tudi odločitev za cerkveno poroko so mu večkrat oponašali. Kljub vsemu temu bi bilo mogoče reči, da so imeli največjo veljavo njegova človeška pokončnost, dinamičnost in uspešnost pri delu. Temeljita izobrazba in občutek za prave odločitve sta pripomogla k uspešni bančni karieri, ki je potekala tako v prejšnji državi, samostojni Sloveniji kot tudi v tujini – Angliji in Nemčiji. Tukajšnji bančniki so namreč iskali priložnosti za delovanje podružnic v drugih državah in si prizadevali za gospodarsko rast. Kandus je bil za njihove načrte vsekakor pravšen človek. Knjiga Marjan Kandus: Spominjam se je napisana bralno izzivalno in zanimivo. Seznaniti se je mogoče tudi s Kandusovim zasebnim življenjem, družino, v kateri je zlasti žena Adi ohranjala tradicionalne vrednote, skrbela za družabnost in se vedno znova izkazala kot odlična gostiteljica. Domača hiša je bila zmeraj odprta za vsakovrstne goste, tako prijateljske kakor poslovne. Marjan Kandus je kot otrok, star komaj eno leto, doživel, da se je njegovi materi omračil um, kar je med drugim povzročilo, da otroška leta niso bila z rožicami postlana, tudi vojna je napravila svoje, zato so bili toplina doma in pristni družinski odnosi zanj toliko bolj pomembni. Življenje predane sopotnice Adi pa se je, žal, že leta 2000 izteklo.

Na koncu knjige je dodana fotobiografija, ki zgovorno dopolnjuje Kandusovo življenjsko zgodbo. Na prvi sliki iz leta 1943 je mogoče videti očeta Pavleta in njegove sinove: Boža, Pavleta In Marjana, tedaj še malčka, ki sedi v očetovem naročju. Na drugih slikah so utrinki in športnega in poslovnega delovanja, fotografirane pa so tudi znane osebnosti. Adi, ki stopa v povorki narodnih noš, je prav lep spomin. O Marjanu Kandusu spregovorijo njegovi prijatelji. Besede Zvoneta Pelka so poetične: »Ptice nosi zrak, ribe nosi voda, človeka nosi zemlja, voda in zrak. Doseženo harmonijo življenja zaseka človeški um, ki ustvarja protislovja na vsakem koraku našega bivanja. Marjan je mojster borilnih veščin s temi protislovji. Prepusti svoje misli, da begajo sem in tja, da neurejeno stečejo mimo, kot filmski trak čez projektor laži.« (str. 123) Žare Ognjenović pravi, da sta se kot soseda v Murglah krasno razumela in dobro shajala drug z drugim. Spominja se, da se je okoli Marjana vedno vrtelo veliko zanimivih ljudi. Skladatelj Mojmir Sepe ga je imel za prijatelja, svetovljana, izobraženca in vrhunskega strokovnjaka. Čeprav je bil zanj tudi skrivnostna figura, je s tem pravzaprav povedal vse.

Marija Švajncer