Piše: Marica Škorjanec – Kosterca

Kulturni center Maribor, 2023

V obilici knjižnih izdaj založništva Kulturnega centra Maribor med pripovedno prozo zagotovo izstopajo dela mariborske pisateljice Jane Hartman Krajnc, ki je svojo literarno turnejo pričela leta 2000, ki je pomenilo tudi njeno življenjsko prelomnico; upokojitev in slovo od predanega učiteljevanja.

Na začetku svoje literarne poti je pisala in objavljala pesmi, izdala je tri pesniške zbirke, četrta, Studenci v pesmi in sliki, je izšla leta 2020.

V dobrih dvajsetih letih pa je ustvarila in izdala kar dvajset knjig, od tega enajst romanov. To obdobje zanjo gotovo ni udobno življene upokojenke, ampak trdo garanje, ki ga spodbuja močna volja in želja po literarnem ustvarjanju in pripovedovanju zgodb.

V intervjuju za Delo je Jana Hartman izjavila, da je vsaka družinska zgodba vredna knjige. Večina njenih zgodb ima avtobiografsko vsebino in se vsebinsko povezuje z družino, bližnjim in oddaljenim sorodstvom in domačim okoljem: Mariborom, Pohorjem in s kraji njenih življenjskih postaj (Gospodinjska tovarišica, Cvettulipanovca, Moj Maribor…) Literarna junakinja je tudi znamenita mariborska hiša kot osebna pripovedovalka v romanu Pripoved stare meščanke.

Najnovejši roman Jane Hartman Gabernik je dobil svoj naslov po zaselku raztresenih kmetij na obronku Pohorja nad Zgornjo Polskavo, ki so ga pred desetletij obraščali skrbno vzdrževani vinogradi. Ta kraj, še posebej pa nekdanja Meršnikova domačija z vzornim gospodarjem, ki so ga klicali stric Onkel , in njegovo ženo teto Greto, je središče spominske vsebine romana. Dogajanje je odmaknjeno v leto 1944 med drugo svetovno vojno s časovnimi premiki pa sega vse do leta 2004, ko pisateljica zadnjič obišče Gabernik, kjer ni nič več tako kot v njenih spominih .

Pisateljica je tudi v tem delu oživila posebno poglavje svojega življenja, povezanost z okoljem, v katerem se je kot otrok in kasneje med odraščanjem počutila domače in varno. Med bombardiranjem Maribora se je mlada mati z otrokoma Bebo in komaj šestmesečno punčko Jano- kasnejšo učiteljico in pisateljico- zatekla v hišo starega strica v Gabernik, kjer so ostale do konca vojne.

Posamezna poglavja romana prinašajo vedno nove dogodke, predstavljajo najrazličnejše ljudi, saj je imel Janin rod mnogo sorodnikov, stricev in tet, na kmetiji so delali sprva viničarji, lastnika sta se šele po vojni preselila s Koroškega na domačijo pod Pohorje in začela gospodariti na obsežnem posestvu. Na dnino pa so prihajali revnejši ljudje iz okolice .

Mestni otroci sorodnikov iz Maribora so na Meršnikovi kmetiji doživljali najlepše počitniške dneve v stiku z naravo.

Posebna odlika pripovedovanja so živi opisi različnih kmečkih del: pobiranje krompirja, obiranje sliv, trgatev, prešanje , kuhanje žganja, peka kruha v kmečki peči, kuhanje izbranega kosila za posebne goste, (tudi take, ki si tega ne zaslužijo, kot sledi iz zgodbe.) Natančne predstavitve nekdanjih delovnih procesov imajo danes že zgodovinsko vrednost, saj je sodobna tehnologija v marsičem spremenila stare navade in običaje , ki so postali del etnološkega izročila.

Velik del pripovedi poteka v dialogih, ti so naravni, neizumetničeni. Ponekod se oglaša tudi domača govorica:

»Kaj pečete mušnice?« sem jo vprašala, ko je vzela pečeno rdečo gobo in jo dala na plehnat krožnik. Zasmejala se je s škrbastimi usti:

»Ne, deklina, tote gobe niso mušnice. Te bi bla že davno hin. Tote gobe so blagve.«

Kljub pretežnemu realizmu se v pripovedovanje ponekod prikrade nostalgija, medsebojni odnosi so prikazani čustveno (harmonija. navezanost na nekdanjo domačijo, žalost ob izgubi sorodnika.)

Poleg osrednjih literarnih oseb srečamo v romanu še veliko drugih. Vsak ima svojo zgodbo, ki jo pisateljica tudi na kratko sklene.

Prepričljivost in resničnost avtobiografskih podatkov potrjujejo in dokumentirajo številne družinske fotografije iz Janinega otroštva in različnih pomembnih dogodkov, tudi davne poroke strica Onkla in tete Grete.

Roman Gabernik je zanimiva, skoraj idilična upodobitev življenja in dela na slovenski premožnejši kmetiji po drugi svetovni vojni; pisan, svetel mozaik, ki ga sestavljajo počitniški dnevi in obiski v spominu na otroštvo in odraščanje, iz danes že odmaknjenih časov na podeželju brez traktorjev in drugih sodobnih strojev.