Piše: Matej Krajnc
Foto: MK, Emka.si
Nekoč smo, čeravno se zdi zdaj to skorajda nemogoče, hodili na nižjo stopnjo osemletke. Bili smo miniaturni, zvedavi, festival Slovenska popevka pa si še ni vzel 15 let premora. Daniel je pel, da je bil naiven, Marijan Smode o Belindi, Buldožerji so imeli nedolžno srce, Pengov pa še vedno ni izdal drugega albuma. Cicibančki smo se ponosno prelevili v pionirčke, kmalu zatem pa je prišel Dedek Mraz (hiperpotrošništva z enim od simbolov, bradatega božičnega moža s Koka-kolo, še ni bilo) in v roki nosil cekar. V njem so bili bonbončki in paketki. Bonbončkov smo bili veseli, prijaznega Dedka smo pocukali za brado in povedali, da smo bili pridni. In nato smo dobili paketek, v njem pa knjižice s pravljicami in/ali kratkimi zgodbicami. Čebelico. Zbirko, ki nam je zaznamovala otroštvo. In s tem se nismo prav nič razlikovali od generacij pred nami, ki so Čebelico brale že nekaj desetletij pred tem. Leta 1982 je bila Čebelica že legenda, bližala se je tridesetki, letos pa je od tega minilo že 41 let. In Čebelica praznuje 70.
Spominjam se, da je stara mama, ko se je bližala devetdesetim, večkrat zavzdihnila: o, ko bi jih imela 70! To je bila ena od prvih asociacij, ko sem dobil v roke letošnji jubilejni letnik Čebelice: zbirka je še mlada, količkaj pod 90, še dolgo bo med nami. In dogodek 6. 9. letos v ljubljanskem Konzorciju je obeleževal prav to: praznovanje častitljive obletnice in pogled v prihodnost. Prihodnost je za nas smrtnike sicer večkrat negotova, a Čebelica je preživela vse negotovosti in še več: zdi se, da se je pravkar začelo. V tem duhu velja pospremiti na pot sedem novih knjižic, pardon: štiri čisto nove in tri ponatise. Seveda je v vseh teh letih zbirka, še vedno pod okriljem Mladinske knjige, dobivala nova oblačila: v časih našega otroštva je šlo za drobne izdaje kvadratne oblike, vezave ni bilo, ker so bile tako tanke. Zdaj je Čebelica trdo vezana, sodobno opremljena; 478 knjižic je izšlo do zdaj in čeprav so se naklade znižale, še vedno govorimo o več milijonih prodanih izvodov. Zbirka, ki jo je leta 1953 ustanovila tedanja urednica Mladinske knjige Kristina Brenkova, se je pošteno prijela in se nikoli več zares spustila.
Pokukajmo med “sedem prazničnih malih velikih slikanic”, kot so zapisali pri Mladinski knjigi; najprej med ponatise. Klasika Branke Jurce Snežaki v vrtcu je v izvirniku izšla leta 1983, najprej v Mali slikanici, nato 2005 v Čebelici. Ilustracije: Ančka Gošnik Godec. Enako pomembne kot besedilo so bile ilustracije pravzaprav naš prvi stik s Čebelico: velja, da otroci najprej pogledamo sličice. Za zbirko je svoje prispevalo domala vsako ilustratorsko pero, ki (je) kaj velja(lo); za našo generacijo so “kaj veljali” Jelka Reichman, Ančka Gošnik Godec (ki je ilustrirala Snežake), Marlenka Stupica, Marjanca Jemec Božič, Marjan Manček, Matjaž Schmidt, Marička Koren, Kamila Volčanšek in mnogi drugi/druge. Manček je denimo ilustriral Miško iz stripov, ki je drugi dotični ponatis; zgodbico Giannija Rodarija je prevedla Evelina Umek, takisto ena “naših” avtoric iz “naših” let. Zgodbica je prvič izšla leta 1991. Tretji ponatis pa je Rozin Balon velikon z ilustracijami Matjaža Schmidta. Izvirnik: 2001. Roza sicer še ni bil avtor naših otroških let, pač pa nas je s poezijo in igro zaznamoval pozneje, v gimnazijski in odrasli dobi, karkoli že to pomeni. Bloki Matjaža Schmidta spominjajo na ljubljansko Brilejevo: to je bila moja prva asociacija. Prijetna, tam sem namreč zdaj doma.
Med štirimi novimi Čebelicami je tu najprej Pozabljiva stonoga Darje Marinšek z ilustracijami Hane Stupice. Le preberite, čemu stonogi ni bilo treba v vrtec. Pravljica o modrem plaščku sodi med judovske pravljice; prevod in priredbo je oskrbela Ajda Rooss, ilustrirala pa Marjanca Jemec Božič. Moder plašček, prav taka metuljček in gumb … In če smo svojčas popevali, kako je Izidor pasel ovčice, si lepo žvižgal in pel, je pred nami zdaj zgodbica Slavice Remškar Kako je Izidor ovčice nosil. Z ilustracijami Maše Kozjek spoznamo drugačno Izidorjevo plat in nošenje ovčic pomaga tudi k trdnemu spancu. Kako, to je zapisano med platnicami Čebelice št. 473. Zadnja, a ne poslednja na seznamu je zgodbica Gremo gledat morje Miroslava Košute. Če ste kdaj brali Botra petelina, vam bo nedvomno všeč tudi Mirova pravljica. Ilustracije Jelke Godec Schmidt lepo dopolnjujejo zgodbico o morju in hribih; zdaj pa se sami odločite, kam boste šli.
Čebeličin nov znak (v glavi našega prispevka je še star) je oblikovala Tanja Komadina, knjižice pa Sanja Janša. Prenovljene podobe knjižnih zbirk so seveda nujne: kažejo tudi na to, da se časi spreminjajo, z njimi knjige in oblikovalski pristopi: od klasičnih do sodobnih, ki nato tudi postanejo klasični. In ko smo že pri ciklih in času, se lahko povprašamo: kaj je, poleg akademije, najbolj običajen znak kanona? Antologija, kajpada. Jelka Godec Schmidt si jo je s svojim delom nedvomno zaslužila, čeprav prihaja iz družine, kjer so take reči kaj hitro lahko dvorezen meč. Mama Ančka Gošnik Godec je že dolgo na domačem ilustratorskem parnasu, Jelka Godec Schmidt pa si je ustvarila popolnoma svojo prepoznavnost. Antologija na več kot 300 straneh v nakladi 3000 izvodov prinaša izbor iz avtoričinih zgodb, ilustracij in stripov in je, kot so zapisali pri Mladinski knjigi, “zakladnica brezčasnih stripov, pravljičnih bitij ter popotovanj po Sloveniji, svetu in času”. Vsebina je razdeljena na tri velike sklope: Vrtec pri veseli kravi, Škrat Zguba in kameleon in Cicibanda, kot pa se za take izdaje spodobi, so na koncu še spremna besedila in bibliografija.
Čeprav je res, da naklade tiskanih knjig padajo, na trgu pa so vedno bolj prisotne e-knjige in zvočnice (tudi o njih smo nekaj slišali v Konzorciju), sem sam nekakšen perpetuum optimist glede vsega tega; sam sem že tako dolgo v založništvu, da me jarki in vrhovi ne presenečajo, svet pa se spreminja in tudi knjižni trg se mu prilagaja: fenomen naklad ni lokalna kaprica, ampak globalen pojav, še vedno pa smo bralci tisti, ki imamo na to največji vpliv. Papir ni samo iz drevesa, to vemo, zato se kljub eko-svetu in zelenim programom še vedno zdi, da bo knjiga, ki jo vzamemo v roke, na nek način ostala tisti pojem, okrog katerega se bodo zbirale tablice, telefoni in vse ostalo. Kako bo zares, bomo videli. A Čebelica je tako pridna, da se je zemeljske stvari ne tičejo. Jaz bom delala in proizvajala, pravi, ljudje pa se zmenite sami. Zgodovina priča, da najbolj pametni vendarle niste, zato le berite. Kako in v kakšni obliki? Ta hip niti ni pomembno. Posedimo raje še malce v Konzorciju in poklepetajmo z dotičnimi protagonisti.