Piše: Marica Škorjanec-Kosterca

Kulturni center Maribor 2023

Danica Zlatar se je rodila v Mariboru leta 1953. Že v dijaških letih je pisala pesmi in
kratke zapise v prozi. Po študiju na Pedagoški fakulteti v Mariboru je do upokojitve
poučevala slovenščino in angleščino na osnovni šoli Janka Padežnika, ki jo je nekoč
obiskovala tudi sama.

Je članica Kulturnega društva Studenci, sodeluje v literarnih delavnicah in vodi bralno skupino pri literarni sekciji Vedrina.

Svoja literarna dela pesmi in prozo, je objavljala v različnih zbornikih , v zbirki Pesmi
petih in knjigah kratke proze Vedrinke in El Dorado. Prva samostojna pesniška zbirka je Jabolko. Za naslov si je izbrala ime sadeža, ki ima že v starogrški mitologiji usoden pomen, za pesnico pa je simbol ljubezni :

Jabolko ljubezni v mehki travi,
jabolko izpolnjenih pričakovanj.
V sončnem jutru nekega dne,

Vzporednost med dozorevanjem jabolka, ki se mora upirati nevihtam in
hudourniškim kapljam, preden dozori, in posameznikom, je močneje poudarjena v
pesmi Zapihali so mrzli zimski vetrovi: vsi so v toplem zavetju, edino odveh
pozabljeno jabolko pa ostaja samo na vrhu »gole, temne, hladne veje« kot
neizgovorjena aluzija za ostarelega, osamljenega človeka.

Sporočila poezije Danice Zlatar ni pesimistično, skoraj v vsaki pesmi zazvenijo
svetlejši toni, saj je zapisala:
» Moja razmišljanja so povezana s tematiko bivanja, prijateljstva, prijaznosti in :
pozornosti do sebe in drugih, občutenja žive in nežive narave.«

Nekatere pesmi s sorodno tematiko so povezane v cikle: Hiše, Okno, Sence.
Nove hiše so kot mlade ženske, nališpane, polne same sebe…So hiše, ki so dom,
druge, čeprav visoke in ponosne, pa ostajajo žalostne. Stare hiše so skrivnostne,
polne nadčasnih zgodb o življenjih in smrt,
Okna so za pesnico simbol svobode in upanja, so oči, ki vidijo nebo in krošnje
dreves, najlepši pogled pa se odpira ponoči:
»malo nagajivega zadovoljstva,
zvezdni utrinek,
samo moj, mi pomežikne.«

Med sencami, ki se pritihotapijo še v tako svetel dan, je vizija prostranega travnika,
polnega cvetja, frfotanja metuljev in brenčanja murnov. Vendar so to le sence
spomina na nekdanje travnike, ki so ostali brez rož , metuljev in brez cvrčanja. Tu se
pesnica bežno , neizgovorjeno, samo čustveno, dotakne boleče problematike okolja
na podeželju ,saj sodobno kmetovanje s pogostimi košnjami uničuje življenjski utrip
narave.
V zbirki Jabolko je veliko razmišljujočih pesmi, vendar vzbujajo močnejši odziv pri
prebiranju te poezije nekateri neposredni opisi:

Moje mesto diši po maminih predpasnikih
pa po očetovih knjižnih policah
in valovih vetra
ob Dravi na Lentu .(Moje mesto)

V našem času, ki ne vzbuja pretiranega optimizma , prinašajo pesmi Danice Zlatar
žarek svetlobe brez idealiziranja:

Luč je dobra misel,
poslana od blizu ali daleč,
je upanje, da nekako bo.(Luč)