Igor Cvitkovič – Pravljice iz kozarca, Kulturni center Maribor, 2022
Pravljice iz kozarca Igorja Cvitkoviča na trenutno slovensko literarno prizorišče prinašajo nenavaden splet novega in neznanega. S sledenjem liniji pisanja, ki jo je vzpostavil Bukowski, se pridružujejo prozi Tomaža Kosmača in njeni obravnavi marginalnega, z alkoholnimi pijačami prepojenega življenja. Vendarle pa Cvitkovič popisovanju marginalij daje še eno dimenzijo, saj se njegove zgodbe vživljajo v celo paleto likov in se ne osredotočajo predvsem na avtobiografsko popisovanje dogodivščin. Lahko bi rekli, da je to psihološka dimenzija, ki se pripenja na socialno. Da bi pridobili to psihološko subtilnost, moramo včasih izstopiti iz avtocentrične perspektive in se empatično razširiti v druga utelešenja človeštva, četudi na istem spektru.
Tako niti ciničen, na videz brezinteresen pristop, poln groteske in domnevno brezbrižnih opazk, ne more prikriti topline, ki jo pripovedovalec čuti do svojih likov: antisocialnih varnostnikov, vdovcev, prevarantk in prevarantov, moških in žensk, katerih življenje se tako ali drugače prepleta s pijačo. Ena od literarnih napak, ki jo avtor počne, je, da včasih v tej zunanji brezinteresnosti in grotesknosti pretirava in s tem destabilizira celoto zgodbe, to pa po mojem mnenju počne ravno zato, ker želi prikriti empatijo, morda se mu zazdi, da se nekemu liku preveč osebno približa, to pa poskuša kompenzirati.
Pri tem se pisec spušča v neko podobje, ki ga praktično nismo več vajeni. Tu so prizori, ki jih bolj povezujemo z devetdesetimi leti in tranzicijo, v kateri se združita alkoholni hedonizem tako imenovane generacije X – pred začetkom vsesplošne konsumpcije sintetičnih drog pri mladih – ter socialni problemi, predvsem v obrobnih delih dežele. Cvitkovičevi liki se večinoma gibljejo na relaciji med Tolminom in Ljubljano. Spuščamo se v družinska ozadja, pri čemer prepoznamo tudi prvine, ki jih najdemo v delih njegovega brata, režiserja Jana Cvitkoviča, kar je tudi osmišljeno z uvodnim tekstom in zaključnim, ki sta avtobiografska in govorita o očetovem nasilju. Takšna konceptualizacija je povsem smiselna, na zelo senzibilen način, ne da bi ponudila preveč ali premalo, nakaže na ozadje knjige in izvor, iz katerega črpa, lik pripovedovalca pa izenači z ostalimi liki, ga spusti s trona, s čimer še poudari omenjeno empatično jedro. Obenem pa se sprašujemo, kaj bi se zgodilo ob vključitvi sodobnejših perspektiv, ki se po koncu konca zgodovine zopet umikajo iz intimnih družinskih zgodb v družbeno oziroma intimno berejo skozi družbeno. Če je Cvitkovičeva generacija delovala znotraj ene skrajnosti, mlajše delujejo znotraj druge. Vprašanje, kaj se nahaja v prostoru vmes, tako ostaja odprto.
Čeprav je tok hudomušnega, hitrega in direktnega pripovedovanja v slovenski književnosti ves čas prisoten, se je zdelo, da se je v zadnjem obdobju vendarle izpel, tako da s Pravljicami iz kozarca pridobiva novo svežino. Med danes prevladujočo kratko prozo, ki jo zaznamujeta predvsem poetična raba jezika in počasno meditativno razpletanje zavesti, vstopa s svežo surovostjo in zabavnostjo, ki nas posrkata vase. Vendarle pa se pri tem, kot se to tovrstni prozi rado zgodi in kot smo že omenili, spotika ob korenine na že velikokrat prehojeni poti: občasnem pretiravanju in nekakšni deški objestnosti.
Nekateri teksti privlačijo v svoji enostavnosti, ki pa jo je vendarle težko izpisati. Pri tem prednjači Cvitkovičev občutek za gostilniški dialog, šankovski diskurz, lovljenje šumov pivnice. To, da občasno ne delujejo kot nekaj iz žive ljubljanske govorice, ne moti, saj Cvitkovič po-ustvari svojevrsten svet, ki ima tudi svoje lastne notranje zakonitosti. Da, lahko mu rečemo svet, v edini, saj si vsi liki delijo istega, s čimer knjiga dobi tudi potezo romana.
Pravljice iz kozarca se berejo na eks, literarni učinki pa so, tako kot so pri opojnih pijačah, tudi dvojni.
Muanis Sinanović