Recenzija pesniške zbirke Miriam Drev Zdravljenje prednikov

Miriam Drev, Zdravljenje prednikov, Ljubljana: Hiša poezije, zbirka Sončnica, vsa nora od svetlobe, 2022

Piše: Tonja Jelen

Prevajalka, pisateljica in pesnica Miriam Drev je z novo pesniško zbirko Zdravljenje prednikov zarezala v podtalje tistega, o čemer mogoče stežka govorimo, a nas (ne)zavedno spremlja ves čas. To je namreč pesniško delo, ki na prepričljiv spregovori o preteklosti prednikov, ki jih pesnica slika živo, kompleksno in analitično, obenem pa gre za uvid v otroštvo subjektke.

Nenaslovljene pesmi, razdeljene na cikle Zdravljenje prednikov, Dvojni obroč, Miza iz melamina in Divjina, so kot kroženje in vzajemnost vsega živega. Pri tem izmenjanju in cikličnosti gre predvsem za razmerje med življenjem, odraščanjem in smrtjo, prav tako pomembno funkcijo nosi narava, pri čemer je veliko poudarka na jeseni. Prav zavedanje minljivosti in soočanja s smrtjo nosijo pomembno sporočilnost – da je to streznitev, a se (še) vedno poraja nova pot, novo življenje. Prvi cikel, torej Zdravljenje prednikov, je portretiranje posameznikov in hkrati razpiranje zgodb. Pesmi v prozi prepričljivo kažejo na analitičnost, s katero pesnica pronica in hkrati sestavlja razumevanje o preminulih. Iz cikla v cikel se nato soočamo z drobnimi utrinki in pa seveda spoznanji, ki jih avtorica spretno razporeja skozi pesmi.

Pri tem pa izriše bogate vpoglede, iz katerih razberemo globino avtoričinega razumevanja in premišljevanja. Skozi pesmi se pesnica vrača v otroštvo, iz katerega vstajajo portreti vrstnikov in z njimi povezanih smrti in življenj, pri čemer posamezne zgodbe preraščajo v splošne. Denimo samomor mlade ženske v kuhinji spomni na Sylvio Plath, vojne zgodbe se dotikajo skorajda vsake družine. Nizanje značilnosti nekih obdobij – igre na prostem, obiskovanja ljudi, pogovori o njih  ̶ zgradijo predvsem sociološki in zgodovinski vidik polpreteklega časa. Po drugi strani pa avtorica gradi intimen svet individuuma, pri čemer se mi zdi ključna komponenta prav izraznost in utemeljenost v naslednjih verzih:

»V nas so stvari s svojim lastnim življenjem. V našem bitju bivajo

prehodno. Na meni puščajo svoj rahli pečat. Niso prezahtevne niti

povsem tiho. Izposojajo si moje roke, glas iz mojih ust. Misel jih

odžene, a ne nujno.

Neki minul odnos vgradijo vase, vendar izbirčno: samo najčvrstejša

vlakna.«

Pesnica filigransko uporablja subjektko, bližnje, ki so sopotniki kjer koli se nahaja. Pravzaprav, četudi se nekomu zdi nekaj ali nekdo še tako zelo mimobežen, bo M. Drev podala prav vsakomur pomembnost, kajti ni hipnosti. Vse ima pomembno mesto – vtisovanje in prav taka je tudi celotna zbirka, pesem oz. verz za verzom. Pesmi v sami primerjavi človeka in gozda spominjajo tudi na nekatere pesmi Gregorja Strniše, vendar nas avtorica opogumlja z upanjem in posebno mehkobo (ki jo sicer včasih zamenja trpkost), da je treba najti svetlobo, ki ne nazadnje sije tudi med trstičjem. V zbirki je tudi veliko modrosti, kot npr.: »Bila je dolga pot do sebe.«

Zdravljenje prednikov je pesniška zbirka, ki z veliko odlikami – tako jezikom, problematiko, občutenjem in samo preciznostjo – kaže, da je Miriam Drev uspelo spisati odlično poezijo. Gre za močno, a hkrati krhko zbirko. Mešanje ran in poganjkov so atributi zrelosti tega obravnavanega dela.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.