Loma Vista, 2023

Piše: Matej Krajnc

Margo Price je ob koncu leta 2022 pripravljala nove pesmi, hkrati pa je promovirala svojo avtobiografijo. Zanimivo branje o pestrem življenju sredi nashvillske srenje v pričakovanju uspeha in sredi osebnih tragedij. Marsikaj o tem smo že brali na njenem Instagramu, pričujoči album pa je njeno četrto studijsko delo, album zdaj že etablirane glasbenice, ki z mainstreamskim countryjem noče imeti opravka, a se sama noče zvrstno docela opredeliti; v njeni glasbi slišimo tako country kot rock in pop. Price o sebi rada razmišlja kot o neke vrste vrvohodki, ki nikomur ne polaga računov, a ta image takisto rada jemlje preveč resno, vsaj zadnje čase, ko ji je uspelo prebiti se v vrh neodvisnih nashvillskih imen in ko si je blizu tako z Williejem Nelsonom kot Mikeom Campbellom, zelo tesno pa je sodelovala tudi s pokojnim Johnom Prinom. Redna gostja tribute koncertov in tozadevnih albumov je zdaj v položaju, ko lahko vozi svojo špuro – kritika ji je naklonjena, poslušalci zvečine tudi, kar se je pokazalo tudi ob že omenjenem izidu avtobiografije. Skratka: Margo Price je v nekaj letih postala nekakšna Loretta, Emmylou Harris in Stevie Nicks v eni osebi, vsaj trudi se, da bi bila. Obenem želi biti Margo Price. Sovpadanje vseh teh elementov se včasih zaskoči, tako se je denimo zgodilo že na prejšnjem albumu, nadaljuje pa se tudi na pričujočem. Posnet je bil v Topanga Canyonu, poleg Campbella pa se kot gosta pojavita še Lucius in Sharon van Etten.

Nad prvencem Margo Price sem bil navdušen in na začetku svoje poti je kazalo, da bo v svoji glasbi ohranjala izročilo klasičnega honky-tonka z dobro odmerjenimi izleti proti rockovskemu izročilu, vendar pa z vsakim albumom bolj kaže, da je zdaj osnova vendarle poznofleetwoodovski pop, ki ga včasih odnese v country ali nekolikanj bolj rockovske smeri. Večina pesmi je besedilno precej klišejskih, vse to smo že slišali drugje, v napovednem singlu Lydia pa se Price loti “bodily autonomy and women’s rights”, kot je zapisala. V časih, ko se je še vedno treba boriti za nekatere osnove, so take pesmi seveda dobrodošle, a bi v rokah bolj spretnega pisca lahko povedale precej več na bolj spreten način. Tako ostajajo tri najmočnejše pesmi na albumu Change Of Heart, Hell In The Heartland in Landfill; iz njih govorijo Kitty Wells/Loretta, Springsteen/Mellencamp/Campbell in Stevie Nicks. Vemo, da je Stevie Nicks bila najboljše, kar je prinesla najbolj popularna zasedba Fleetwoodov in da je ostalo iz tiste postave (z izjemo nekaj dobrih pesmi pokojne Christine McVie) bilo bolj ali manj pogrešljivo. Vemo tudi, da pri Margo Price Tom Petty in Springsteen nista nikoli zelo daleč. In če je že nosilka te bakle, bi bilo prima, če ji na poti ne bi zgolj tlela. A to občinstva in kritikov ne bo preveč motilo. Zdaj so taki časi, sir.