Piše: Matej Krajnc

Učila, 2023, prevedel Simon Demšar

Avtorica vse bistvo sodobne spolitizirane družbe zajame v enem odstavku na strani 172 pričujoče knjige: “Ta moj prijatelj na primer še danes ne ve, kdo so Aleksander Vučić, Ivica Dačić, Čeda Jovanović, Milan Beko … Ne verjamem, da mu kaj dosti manjka, če ne pozna znamenitih osebnosti srbske politične scene. Ve, kdo je tovariš Tito, in to je dovolj. Najbolje bi bilo, če bi vsi pozabili na politike, ki so se menjali po njem.” In to ne velja zgolj za “naš” Balkan, katerega del je še vedno tudi Slovenija, pa naj se še tako prilizuje Uniji; velja vobče. Državotvornih politikov (ki so imeli seveda tudi pomanjkljivosti) skorajda ni več, svet poganjajo profiti, basanja v žepe, veleizdaje ljudstev s strani tistih, ki jih volijo. Starši Olivere Čirković so, beremo, oboževali Miloševića, a ne vojnega zločinca, pač pa Slobota, ki je obljubljal narodu in se ni dal: niso zmogli videti okraj populizma, a bili so častni ljudje, “hlebotvorci, čestit soj”, kot bi dejal Balašević. Avtorica je imela srečno otroštvo, tako oče kot mama sta jo podpirala, trdo sta delala, da sta si priborila svoj denar in prislovični vikend, na katerem pa potem nista mogla več skupaj uživati. Olivera Čirković ni marala za Miloševića. Odrasla je v Jugoslaviji, ki se je spominja z nekakšnim posebnim ponosom. To je bila ponosna in samozadostna država sredi Evrope, ki pa takšna, kot je bila, ni mogla obstati. Utopija ne traja večno. Za to smo krivi ljudje. A Olivera Čirković je jugoslovanski otrok, vzgojena v pionirskih vrednotah, ki se jih je kot oseba držala vse življenje. To življenje jo je zapeljalo od vrhunske športne kariere do kriminala, a se je znala pobrati in obstati. Danes so njeni najtežji dnevi preteklost, ostal pa je ganljiv spomin na vse dobro in slabo. Avtorica ni naivna, navsezadnje ji noben zaporniški zid ni delal težav, zna pa izluščiti bistvo. In vrednote so v tem bistvu vedno ostale iste.

Šel sem na podpisovanje ob izidu pričujočega prevoda knjige, ki je nastajala že v grških zaporih. Nikoli ne bom pozabil prihoda Olivere Čirković v knjigarno Felix na Čopovi v Ljubljani. Dejstvo je, da je orjaška. Ne čudim se, da je tako spretno zabijala koše. A tej orjaškosti navkljub je bistvo prezenca. Ko je Olivera vstopila v prostor, se je to začutilo. Karizmatična avtorica je poleg tega zelo vljudna in prijazna. Spregovorila sva nekaj besed in takoj našla stično točko: Celje. Jaz sem tam odraščal, ona je tam po lastnih besedah preživela nekaj najlepših let. Športa ne spremljam redno, spoštujem pa stoične ljudi. In če se spomnite stare modrosti, da je častni kriminalec boljši kot “pošteni” hinavec, potem verjemite, da se Olivera Čirković strinja. V življenju je preživela vse mogoče. O njej se je govorilo kot o zvezdnici Pagratija in Crvene zvezde, pa tudi kot o spretni pinkpanterici, ki je svoj izlet med dragulje in mednarodno kriminalno udejstvovanje drago, a pošteno (iz)plačala. Vmes je odkrila tudi novo ljubezen: slikarstvo. Ves čas je bila prepričana, da se kriminal sicer ne splača, a jebat ga, da pa se kmetavzarstvo in primitivizem splačata še manj. Da je treba brati. Se izobraževati. Da harmonika in jodl nista pot v omiko. Da je treba ves čas delati na področju osnovnih človeških pravic. In da je treba iskati resnico.

Iskanje resnice je pravzaprav osnovna rdeča nit knjige. Napisana je iskreno in razumljivo. Avtorica ničesar ne skriva: otroštvo, (bivši) soprog, sin, vse te intimne reči so opisane brez olepšav. Tudi tiste bolj temne plati. A v življenju je pomembno, da se pobereš. In v tem kontekstu je tale knjiga precej boljši priročnik za samopodobo kot tisto, kar nam servirajo številni samooklicani guruji.