Piše: Matej Krajnc

Polydor, 2023

Zgodilo se je, kot sem slutil že ob izidu prvega singla s pričujočega albuma: medijska norija bo presegla kakovost. Pesem Angry je vsebinsko precej povprečna pesem, ki pa so jo Stonesi napeli na precej udarno muziko; ta pa spet nima nekih presežkov, ampak gre za precej generično udarnost. Vse to smo nekoč že slišali od samih Stonesov in to precej bolje. Stari lisci so šli na preizkušeno formulo vsebinske praznine, ki je danes tako priljubljena pri nekaterih legendah: bolj ko so vsebinsko prazni, boljše kritike dobivajo. In res: ob včerajšnjem izidu so se recenzije kar usule in domala vse pravijo, da so pričakovanja izpolnjena, “if this is the end, they’ll go out with a bang” in podobno. Zanima me, če ti ljudje sploh poznajo albume Stonesov iz njihovega najboljšega obdobja? Ko je bil Jagger eden vrhunskih piscev rockovskih besedil, ko so bili dejansko “in medias res” in to tudi pokazali? Seveda, zdaj so stari osemdeset in lahko smo veseli, da od njih dobimo karkoli, kajne, a vendar sem (čeprav ne bi smel, ker nimam pravice) pričakoval malce več truda. Jagger je navsezadnje še vedno kritik sistema, čeprav je tudi del tega sistema, a nikoli se ni bal povedati, da se z marsičem ne strinja. Stonesi pa so zdaj očitno poligon za klišeje, pri čemer je najbolj zanimivo, da je najboljša pesem na albumu, taka, pri kateri res slišiš, da uživajo, zaključna priredba Rolling Stone Blues Muddyja Watersa. Kakorkoli sterilen je že bil njihov album bluesov iz 2016, pokaže pričujoča priredba, kakšen bi lahko bil. In ker njihov zadnji avtorski album Abiggerbang iz 2005 ni bil slab, bi tehle 18 let lahko marsikaj pokazalo. Več, kot obetajo Sweet Sounds Of Heaven, Bite My Head Off, Dreamy Skies ali Driving Me Too Hard.

Stonesi na albumu nedvomno rockajo in rollajo. Pesmi so zvečine hitre, Jaggerjev glas zveni dobro, vse je odigrano, kot mora biti: za dandanašnjo sceno res brezhiben album. Gostuje Lady Ga Ga, tu sta sira Paul McCartney in Elton John, tu je Stevie Wonder, hammonde igra Ben Tench iz Heartbreakersov, na plošči se pojavita tako Bill Wyman kot pokojni Charlie Watts. Po vseh teh referencah je pričujoča plošča pomemben zgodovinski dokument. Ne oporekamo. Pričujoča plošča je pomemben zgodovinski dokument. Vitalnost članov benda se je pokazala tudi na veliki predpromociji v Londonu, kjer so Stonesi ob prisotnosti Jimmyja Fallona napovedali album. Mimogrede, dobite ga lahko v različnih oblikah, od LPja do zgoščenke, tu je Blu-Ray, digitalni album, pa različne kombinacije vsega tega. Za vsakega nekaj. Ne oporekamo. Stonesi so še vedno relevantni … kot legende, ki vedno vzbudijo pozornost in ki se pri teh letih še vedno suvereno sprehajajo po odrih, čeravno igrajo zgolj še greatest hits. Okej, igrali so tudi Doom And Gloom, eno novejših pesmi iz zadnjih let, pa Living In A Ghost Town iz 2020, a to je tudi vse, kar zadeva drznost repertoarja. Roy Orbison je nekoč dejal: “Stare pesmi so tiste, ki me preživljajo!”, Stonesi pa še malce pred tem, da si ne predstavljajo, da bi v starosti mleli stare hite na štadionih. A Roy je proti koncu življenja vendarle pel tudi You Got It, Stonesi pa navržejo tu pa tam kakšno novejšo pesem. In če je pričujoči album zadnji, kot nekateri namigujejo, bend pa to zanika, se jih bomo raje spominjali po klasikah izpred desetletij. Vse o nastanku novega albuma lahko preberete tule, čudi pa me denimo tudi, da se kot gostja nikjer ni pojavila Taylor Swift, trenutno št. 1 v svetu popa. Največji rockovski bend na svetu ima novo ploščo. Ne oporekamo. Smo veseli. Dali jo bomo na polico k drugim.